via drugidom.net

by jure

Včeraj je državna televizija ob uri, ko se prebudijo sove, prikazala omizje na temo bližajočih se predsedniški volitev. Golobič, Lukšič (ki se omenja kot morebitni naslednik Pahorja, če ta zmaga na predsedniških volitvah), Miheljak, Pogorevec (ki je že pošteno zagnal predvolilno mašinerijo in retoriko), Markeš (ki mi tokrat presenetljivo ni dvignil pritiska), in še nek politični analitiki, ki ga ne poznam (a itak ni povedal nič bistvenega).

Čeprav je tema kazala v prihodnost, je bila debata (razumljivo) v precejšnji meri usmerjena v trenutno politično dogajanje okrog Drnovška in Sove, pri čemer so si bili udeleženci precej enotni, da dela Janša z napadi na predsednika republike in pri “problemu” Sova hudo napako. Da je vsa stvar zanj kontraproduktivna, da v bitki vlada - predsednik republike v javnosti izgublja. Se je veliki politični strateg zmotil?

Kot kaže sedaj in ob predpostavki, da v rokavu res ne skriva kakšne politične “atomske bombe”, je takšen zaključek na mestu. Osebno bi šel še dlje; Janša je povprečen politični strateg, ki se vedno znova ustreli v nogo. Taktično je sicer spreten, saj zna učinkovito izkoristiti slabosti nasprotnika, vendar je za res uspešno, nekoliko bolj dolgoročno politično delovanje potrebno več.

Kazalo je bolje. Po volilni zmagi se mu je uspelo upreti skušnjavi, da se osebno vtika v vsakodnevne “umazane” politične boje. Ublažil je retoriko, bojne naloge pa so prevzemali drugi (Grims, Simoniti, udarna trojica Petek-Kovačič-Tanko…). Pojavljale so se celo govorice, da je v določenih zadevah miril preveč zagrete strankarske vojščake.

Tragedija SDS-a pa je sledila v zadnjih bitkah, povezanih s Sovo. Janša ni zdržal. Danes se osebno spušča v obračunavanje s prejšnjo vlado, Drnovškom, pošilja v kot Kučana… Besede so ostre, nepopustljive, grozilne… “Dobri, stari” Janša je nedvomno nazaj.

Včasih je veljalo, da levici za zmago na volitvah ni potrebno storiti dosti, saj si desnica jamo skoplje kar sama. Vrhunec potrditve je ta teza doživela ob polletni Bajukovi vladavini, ko smo se zbudili s Podobnikom kot šefom Telekoma. Po zadnjih volitvah je vsaj za trenutek bilo mogoče domnevati, da so se stvari obrnile; levica je bila v razsulu, Janša pa je obetal, da bo postal velik politik velikih projektov.

Projekti so bolj ali manj neuresničeni. Janša je enako hitro, kot je taktično sprejel ideje mladoekonomistov, te kasneje tudi opustil. Simptomatično za politike, ki stavijo predvsem na taktiko; ko preigrajo vse možne poteze, ostanejo na čistini, kjer se idejna izpraznjenost pokaže v vsej gloriji. Ostane samo želja po oblasti.

Naslednje leto so parlamentarne volitve, izkupiček pa je boren. Kozmetični popravki davčne zakonodaje, privatizacija v krču, igranje s šolstvom, … Nedvomno učinkovitost trenutnih vladavcev je mogoče ugotavljati samo v hitrosti in obsegu prevzemov oblastnih mehanizmov.

Na tej čistini je Janša pograbil tisto, kar mu je blizu, kar že od nekdaj predstavlja bistvo njegovega političnega delovanja - napad na nasprotnika. Znašli smo se v nekoliko hecni situaciji, ko pozicija napada, opozicija pa se brani. Običajno je smer obratna (vlada brani svoje dosežke, opozicija pa poskuša opozoriti na napake), vendar je takšno ravnanje razumljivo, če je vladni izkupiček daleč od napovedi in pričakovanj volilnega telesa. Sicer je opozarjanje na grehe prejšnjih lahko koristno, vendar je to lahko zgolj del spremljevalnega programa, pa še takrat je to hoja po robu, kjer izvajalec hitro zgrmi v lasten prepad.

Markeš je včeraj ugotavljal, da je Drnovšek “tranzicijski politik, pojav”. Ne vem, morda. Vsekakor se njegova politična kariera zaključuje, verjetno pa ne bi bilo slabo, če bi se naslednje leto znebili še kakšnega tranzicijskega pojava. Janša in njegov način političnega delovanja bi bila dobra izbira.

Objavljeno pod slovenija | | |