Kitajska zelo agresivno osvaja Afriko. V pozitivnem smislu seveda, se je hitro popravil portugalski zunanji minister Luis Amado, na nedavnem pogovoru v Bruslju. Podobno “strateško” se mora v Afriki po njegovih besedah začeti obnašati tudi Evropska unija. Portugalci bodo med svojim predsedovanjem Uniji v drugi polovici letošnjega leta Afriki že namenili posebno pozornost, je napovedal.

In kaj Kitajci počnejo v Afriki, kakšen zgled ima Evropska unija pri njih? Ko Kitajska zasuva Afriko z milijardami dolarjev in izkorišča njeno nafto in minerale, si moramo postaviti vprašanje, ali je to blagoslov ali prekletstvo, je po poročanju The Christian Science Monitor na letnem zasedanju Afriške banke za razvoj dejal kenijski finančni minister. Li Anshan, namestnik vodje oddelka za afriške študije na pekinški univerzi, mu odgovarja, da je kitajski denar voditeljem afriških držav prinesel alternativo k pomoči z Zahoda, ki pogosto zahteva v zameno privatizacijo in boleče reforme. “Afriškim vladam ponujamo izbiro in izbira je zanje koristna,” pravi Anshan.

Druga plat zgodbe o kitajskem osvajanju Afrike so poročila o neusmiljenem izkoriščanju naravnih bogastev in podpori korumpiranih voditeljev, uničevanju domačega gospodarstva z nizkimi cenami. Michael Chilufya Sata, vodja opozicije v Zambiji, je za nemški tednik Spiegel na primer povedal, da Kitajci poskušajo uvoziti v Afriko svojo diktaturo, kontinent kolonizirati in ga izropati. Tamkajšnji ljudje in človekove pravice jih, drugače kot zahodnjake, ne zanimajo. V Zambiji Kitajci na veliko kopljejo baker, ki ga potrebujejo za svojo hitro rastočo industrijo.

Ko berem sklepe, ki jih recimo o Sudanu in razmerah v Darfurju, pa Kongu sprejemajo zunanji ministri članic EU v Bruslju, prav tako nimam občutka, da jim je za človekove pravice in ljudi v tej pokrajini kaj veliko mar. Vseskozi samo opozarjajo režime, naj spoštujejo zaveze o prenehanju nasilja.

Sata pravi, da zahodnjaki vsaj gradijo šole in bolnišnice, Britanci so prinesli svoje civilizacijske vrednote, Kitajci pa samo izkoriščajo, kar je na voljo. Poleg tega prihaja v Afriko delat vse več Kitajcev, zato domačini ostajajo še brez zaposlitve. Po Satovih podatkih jih je v Zambiji že 80 tisoč.

“Problem za nas Kitajce je, da ne poznamo projektov, ki jih Peking izvaja v Afriki. Ljudje na Kitajskem ne vedo, kaj Kitajska podjetja počnejo v Afriki,” razlaga Wen Bo, vodja nevladnih organizacij na Kitajskem. Vlada in podjetja imajo torej povsem proste roke, nihče jih pri tem početju ne nadzira, ne izvaja pritiska. Tega pritiska ni pričakovati, saj ga niti doma ni, režim v Pekingu vsak upor hitro zatre.

Zaradi tega je pritisk z Zahoda še toliko bolj pomemben in so besede portugalskega zunanjega ministra toliko bolj zaskrbljive. Čeprav gre za ministra majhne članice Evropske unije, se mu je zareklo natanko tisto, kar je splošno mnenje v prestolnicah velikih članic Unije, pa tudi v drugih svetovnih prestolnicah.

Po podatkih Spiegla je zunanje trgovinska menjava med Kitajsko in afriškimi državami lani znašala 55 milijard dolarjev, kar je dobrih 40 odstotkov več kot leta 2005 in petkrat več kot leta 2000. Kitajski tržni delež v Afriki znaša 6,8 odstotka in je že pred ZDA s 5,8-odstotnim deležem. V teh letih naj bi se vrednost blagovne menjave med Kitajsko in Afriko povečala na 100 milijard dolarjev. V Namibiji Kitajci kopljejo uran, v Južni Afriki mangan, železovo rudo in zlato, v Gvinejskem zalivu in Sudanu črpajo nafto, iz Konga pa uvažajo tropski les. Koruptiven režim v Angoli Kitajcem na dan proda več kot 500 tisoč sodov nafte, Gabon jim proda več kot polovico lesa.

V zameno za to afriške države dobivajo poceni kitajske gospodinjske aparate, oblačila, tekstilna industrija v žepnih državicah znotraj Južnoafriške republike Svazi in Lesoto, je recimo že pod vodo. Kljub poceni delovni sili v Afriki, je kitajsko blago še cenejše.

Mednarodne humanitarne organizacije in organizacije za varovanje človekovih pravic opozarjajo, da Kitajci v zameno za naravna bogastva koruptivne režime v afriških državah oskrbujejo tudi z orožjem, preprečujejo resolucije v Varnostnem svetu, samodržcem omogočajo, da ostajajo na oblasti. Kitajci so v primerjavi z zahodnimi državami pač manj diplomatski, ne pošiljajo v afriške prestolnice diplomatskih not, za katere že vnaprej vedo, da jih bodo tam zabrisali v smeti.

Objavljeno pod svet | | |