Roger Federer se je vrnil - pa čeprav nikoli ni zares niti odšel. Po nekaj - OK, dveh - kriznih mesecih po osvojitvi Australia Opena (dobil ga je z epskih 3:0 proti na koncu mrtvo izčpranemu Gonzalezu) je najprej odpustil trenerja (pri Rogerju trener sicer ne pomeni klasičnega “bolletierijevskega” teniškega mučitelja na +40 stopinj Celzija, ampak prej svetovalca) in se nato podal na pesek - v Hamburg.

Je kdo včeraj opazil za Švicarja nenavadno velik izliv strasti po kravati v tretjem setu proti Nadalu? In nekaj sekund po tem pri izmenjavi čestitk na mreži pogled v Nadalove oči, ki ga mogoče prekaša le Jordanov “attitude” do poraženih tekmecev: nič mi ne morete. Federer ni kričal in skakal, ker je že četrtič osvojil Hamburg - takšnega se ga ne spomnim po nobenem Grand Slamu. Kar smo videli včeraj, je bil njegov “statement”: “Še vedno sem sposoben igrati popoln tenis, zato prihajam v Pariz osvojiti Roland Garros”. Tudi zato ni v tretjem setu popustil niti za milimeter; ni počival, ker Nadalu ni žele prepustiti niti igre. S tem se mu je maščeval za podoben come-back Katalonca v lanskem finalu Pariza.

Letošnji Roland Garros bo spektakel. Kralj Roger bo na vrhuncu moči lovil še zadnji Grand Slam, ki mu manjka v vitrini. Če ga dobi, bo postal priv sodobni tenisač, ki je vse štiri slame osvojil s tehnično dovršenim in estetsko popolnim tenisom (sorry, Andre Agassi!). Postal bo največji. Na drugi strani ga čaka 20-letni mulc zunajzemeljskih fizičnih sposobnosti. ki se je rodil na pesku. Da, tenis je “in”. Komaj čakam Wimbledon in Andyja Murraya v polfinalu z Novakom Đokovićem.

Do takrat pa nekaj točk iz Rogerjevega polfinala proti Moyi. Misel dneva: če bi igrala v Umagu, bi Carlos zmagal.

Objavljeno pod šport, svet | | |