Berem v Spieglu (tiskana izdaja), da se na ulicah večjih nemških mest pojavlja vse več gokartov. Po evropski zakonodaji spadajo med ‘lahka štirikolesna vozila z največ 350 kilogrami’, ki jih je mogoče registrirati za cestni promet in upravljati z opravljenim izpitom za osebni avto. Podjetja, ki uvažajo daljnevzhodne gokarte za kakšnih 3500 evrov, so menda zasuta z naročili.

Dvotaktneži s 100 prostorninskimi centrimi, osmimi konji, samodejnim menjalnikom in 2 metroma dolžine potegnejo do 85 kilometrov na uro, kar za mestne ulice kajpak povsem zadostuje; po predpisih bi smeli celo na avtoceste, vendar večina prodajalcev ali sposojevalcev gokartov to odsvetuje.

Iz varnostnih razlogov kajpak. A kakor piše Spiegel, imajo prometni izvedenci tehtne pomisleke tudi glede gokartov na ulicah. Že iz običajnega osebnega avtomobila je nizki gokart ob strani ali za njim slabo opazen, kaj šele iz cestnega terenca ali kamionske kabine; voznika varuje komaj omembe vredne zaščitni lok, zmečljivih varnostnih con pa ni; čelada in uporaba varnostnega pasu nista obvezna.

Celo navdušenci priznavajo. Kdor v gokartu za seboj zagleda več kot tri metre visok kamion, ga zlahka spreletijo mravljinci. A opaznost očitno šteje več. Vsaj do prve hujše nesreče; doslej je še ni bilo, a izvedenci nemškega avtombilskega kluba Adac so prepričani, da je neizogibna.

Nisem preverjal, a so evropska registracijska pravila že prevzeta v slovenski pravni red; tudi če še niso - prej ali slej bodo. In ne kaže dvomiti, da se bodo potem našli takšni, ki se bodo z gokartom na slovenskih ulicah tudi pojavili.

Čez palec bi vsakemu od teh dal največ pet voženj oziroma 50 kilometrov v ‘povprečnem dnevnem prometu’, preden bi ga razmazanega postrgali z asfalta.

Objavljeno pod opilki | | |