Slovenija od leta 2004 ni več prejemnica pomoči Svetovne banke, od takrat sodi med donatorke, smo izvedeli na konferenci o razvojni ekonomiji na Bledu. Do leta 2010 naj bi nove članice Evropske unije, med katerimi je tudi Slovenija, povečale delež razvojne pomoči na 0,17 odstotka bruto nacionalnega dohodka, do leta 2015 pa na 0,33 odstotka. Pomembno vlogo pri tem naj bi imel zasebni sektor, torej podjetja.

Pri projektih, ki jih v državah v razvoju financira Svetovna banka, je poslov za zasebna podjetja precej. Več krat sem že slišala, kako podjetja iz drugih držav gradijo vodnjake, ceste, šole, bolnišnice, mostove, postavljajo majhne elektrarnice za razsvetljavo in podobno. Njihove vlade jim pomagajo te projekte pridobiti v okviru programov Svetovne banke, Evropske banke za obnovo in razvoj, Evropske investicijske banke, Nata. Nisem še slišala, da bi podobna dela slovenske oblasti zagotovile slovenskim podjetjem, da bi slovensko podjetje v neki afriški ali azijski vasici dogradilo vodnjake, sončne kolektorje, slišim samo, da slovenske oblasti pošiljajo na krizna žarišča vedno nove vojake.

Peru od Svetovne banke recimo dobi 20 milijonov dolarjev za razvoj podeželja v Sierri, berem na spletni strani Svetovne banke, Tanzania 42 milijonov dolarjev za gradnjo šol in usposabljanje učiteljev v Zanzibarju, Etiopija 65 milijonov dolarjev za izboljšanje oskrbe s pitno vodo, Turčija 269,4 milijona dolarjev za izboljšanje oskrbe z električno energijo…

Pošiljanje vojakov je za politike veliko lažje kot lobiranje, da podjetja dobijo posle. Nisem tudi slišala, da bi slovenska podjetja pritiskala na vlado, da bi pri tovrstnih poslih rada sodelovala. V desetem Evropskem razvojnem skladu (EDF), v katerega bo morala Slovenija prav tako začeti vplačevati svoj prispevek, bo od leta 2008 do 2013 na voljo 23,9 milijarde evrov za projekte v 77 manj razvitih državah v Afriki, na Karibih in Pacifiku. Iz tega sklada EU financira recimo takšne projekte, kot je razvoj ekološkega turizma v Belizeju, gradnjo cest v najbolj odročne kraje in temeljno zdravstveno infrastrukturo v Beninu, projekte za razvoj podeželja in oskrbo s pitno vodo v Burundiju…

Slovenija bo kot vplačnica lahko po novem soodločala o projektih, ki jih bo financiral evropski razvojni sklad. Evropska investicijska banka (EIB) namerava letos povečati znesek posojil za projekte v državah Zahodnega Balkana. Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) se osredotoča v Vzhodno Evropo in Rusijo.

Na eni od konferenc o razvojni pomoči in obnovljivih virih energije v začetku letošnjega leta v Bruslju so razpravljavci iz različnih koncev sveta ugotavljali, da razvitim državam manjkajo projekti za izrabo obnovljivih virov energije. Podjetja iz ravzitih držav imajo veliko priložnost tja prodati svoje tehnologije in jih tudi razvijati. Indija ima menda velik potencial za pridobivanje bioplina iz smeti, na Kitajskem ogromno ljudi potrebuje enotavne in poceni sončne kolektorje samo za razsvetljavo in kuhanje, v Afriki je izkoriščenih le 20 odstotkov voda za pridobivanje elektrike, elektrarne v podsaharski Afriki imajo manjšo priključne moči kot elektrarne na Poljskem, v manj razvitih državah je še veliko potenciala za izkoriščanje geotermalne energije. To je le področje obnovljivih virov energije.

Projektov je na voljo več kot dovolj. Največji so seveda že vnparej oddani velikim podjetjem iz največjih držav, a tudi za manjše, kot je Slovenija, še zmeraj ostane kup majhnih projektov, prek katerih podjetja prav tako lahko dobijo povrnjen denar, ki ga vplača kot donacijo država. V tem je bistvo razvojne pomoči, ne pa v hvalisanju, da država ni več prejemnica pomoči.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |