Umetniški sejmi postajajo zadnja leta izjemno priljubljen in privlačen način spodbujanja prodaje zlasti sodobne umetnosti. V poplavi tovrstnih prireditev kot največji izstopajo sejmi Art Basel in Art Basel Miami (ameriška »podružnica« baselskega sejma, ki je trenutno največji in finančno najobsežnejši tovrstni dogodek na svetu!), Frieze v Londonu, Art Forum v Berlinu, TEFAF v Maastrichtu, zunaj Evrope pa Armory Show v New Yorku, Toronto Art Fair in zadnja leta Gulf Art Fair v Dubaju.

Med te lahko prištejemo tudi ve bolj obiskane fotografske sejme, med katerimi velja zlasti omeniti Photo Paris in Photo London. Teden oziroma dva pred odprtjem dunajske prireditve sta se dogajala pomembna sejma v Bruslju oziroma v Kölnu, teden po ViennaFairu štarta sejem v Moskvi, kmalu bo prišel čas za najprestižnejšega v Baslu. V letošnjem letu bo svojo prvo edicijo štartal tudi sejem v Benetkah, ki se bo odprl vzporedno z beneškim bienalom ter se tako simbolno vrnil v leta, ko so bila umetniška dela tega prvega in največjega svetovnega bienalnega dogodka tudi naprodaj. Ocenjujejo, da po Evropi vsako leto poteka kakšnih 100 umetnostnih sejmov!

V tednu pred prvomajskimi prazniki se je na Dunajskem sejmišču (Wiener Messe) torej zgodil tretji mednarodni sejem sodobne in moderne umetnosti Viennafair, ki se vse od svojega začetka usmerja v predstavljanje galerij iz centralne in vzhodne Evrope ali z drugimi besedami - usmerja se na trge, kjer prodajna plat umetnosti še ni razvita do te mere kot v zahodnih državah z daljšo tradicijo zasebnega galerijstva in zbirateljstva. Dunaj kot mesto, ki geostrateško steguje lovke proti vzhodu, si s to dolgoročno odločitvijo utrjuje posebno pozicijo tudi na področju art businessa.

Pa poglejmo nekaj podatkov, ki ilustrirajo letošnji ViennaFair: na sejmu je sodelovalo 107 uveljavljenih galerij ter 27 s področja Jugovzhodne Evrope, obisk je bil v primerjavi z lanskim letom višji skoraj za petino; v štirih dneh je vstopnino plačalo 14.753 obiskovalcev. Podatkov o prodajnih poslih ni, saj se trgovanje ne izvaja zgolj na samem sejmu, ampak tudi kasneje na podlagi pridobljenih kontaktov, podatkov in spremljanja dogajanja okoli določenih avtorjev. Zelo malo je namreč kupcev, ki bi umetniška dela kupovali zgolj na podlagi vizualne ali pomenske všečnosti ali celo iz gole želje po mecenstvu mladim in neznanim umetnikom. Kupci in zbiralci iščejo predvsem kontinuiteto in avtorje katerih cena bo v prihodnosti naraščala in morda prinesla dober donos.

Posebnost dunajskega sejma je tudi darežljiva podpora Erste Bank in zavarovalnice Uniqua, specializirane za zavarovanje umetniških del. Predvsem prva, ki med drugim že vrsto let ustvarja veliko korporativno zbirko del avstrijskih avtorjev in del konceptualne umetnosti iz nekdanjega vzhodnega bloka, vsako leto sponzorira tudi sejemski nastop določenemu številu mladih galerij evropskega vzhoda ali jugovzhoda. Letos jih je podprla 15, a so vse tri slovenske galerije v letošnjem letu zaradi ‘banalnega’ razloga, kakršen je vstop države v evroobmočje, izpadle iz omenjene združbe.

Poleg galerije ŠKUC in galerije Gregor Podnar se je tokrat prvič na nekem mednarodnem sejmu predstavila tudi Galerija Photon z namenom navezovanja stikov in seveda prodaje umetniških del na bolj ugodnem trgu kot ga poznamo v Sloveniji in v splošnem v deželah bivšega vzhodnega bloka. Posebej je bilo predstavljenih devet avtorjev: Goran Bertok, Tomo Brejc, Tomaž Gregorič, Branko Cvetkovič, Bojan Salaj, Antonio Živkovič iz Slovenije, Marco Citron iz Italije, Paula Muhr iz Nemčije / Srbije ter Aleksandar Kujučev iz Srbije, promocija pa je pokrila tudi ostali program galerije.

Vodja galerije photon Dejan Sluga v pogovoru z obiskovalcem

Photon je sicer četrta galerija iz Slovenije, ki se je pojavila na katerem od podobnih prireditev, nedvomno pa prva specializirana za sodobno fotografijo. Da avtorska fotografija še ne dosega enakega statusa kot ostale umetnostne zvrsti, tako klasične kot sodobnejše, ne samo v Sloveniji, pač pa v celotni Srednji Evropi, je bilo jasno takoj ob vstopu v dokaj razsežno halo A dunajskega sejmišča. Fotografskih galerij je bilo le za peščico, poleg Galerije Photon še dve specializirani organizaciji iz Dunaja: galerija Johannes Faber z več desetletno tradicijo in nova galerija Momentum, ki se na elitni lokaciji ob Museumskvartierju nahaja šele dobro leto dni.

Kustos galerije photon Miha Colner predstavlja delo Branka Cvetkoviča

Sicer je sodobna fotografija zastopana v mnogih segmentih sodobne vizualne umetnosti, vendar se kot samostojna disciplina še nekako ne priznava za elitno. Na ViennaFairu je bila ljubitelju, zbiralcu ali preprodajalcu umetnosti ponujena vrsta zanimivih projektov; ogledati in kupiti si je bilo moč tako starejše, kultne avtorje, kakršni so Andy Warhol, Hermann Hitsch ali Nobuyoshi Araki, kot tudi množico mlajših, prodirajočih avtorjev, ki si prostor pod soncem ob pomoči svojih zastopniških galerij šele iščejo. V splošnem je med sejemsko ponudbo prevladovalo slikarstvo, dokaj veliko je bilo tudi različnih trodimenzionalnih objektov oziroma sodobnih skulptur ter seveda del v mešanih medijih, mnogo manj pa je bilo težje prodajnih projektov, kakršni so video, zahtevne instalacije ali novomedijski projekte. Skoraj vsa dela pa je povezovala vizualna atraktivnost, skratka bolj vizualna zunanja podoba kakor vsebinska pomembnost in relevantnost.

V vse ostrejši konkurenci sejmov bodo njihovi organizatorji morali dobro premisliti kako naprej, saj konkurenca redči število zbiralcev na posameznih sejmih in število galeristov, ki si preprosto ne morejo privoščiti razmeroma visokih najemnin na tolikšnem številu prireditev. Določene tržno ne toliko izpostavljene države v sklopu svoje kulturne politike z dotacijami podpirajo udeležbo na sejmih svojih galeristov in posledično umetnikov, kar lahko nenazadnje pripelje do relativne osamosvojitve galerij od javnih fondov. Galerija Photon je na sejem hočeš nočeš morala odriniti na svojo roko in z lastnim finančnim vložkom, čeprav tudi slovensko Ministrstvo za kulturo dodeljuje sredstva za udeležbo na mednarodnih sejmih; vendar je ta sistem nejasno definiran in nepravičen do vseh interesentov.

Teh pa je v zadnjem času vedno več. Seveda takšne udeležbe ne izključujejo nadaljnjega neprofitnega delovanja, vendarle pa omogočajo prekinitev usodne navezanosti na državna sredstva, ki lahko iz takšnih ali drugačnih razlogov pribijejo določenega producenta na križ in mu v bistvu onemogočijo delo. Morda učakamo tudi postavko v javnih razpisih za udeležbe na mednarodnih umetnostnih sejmih. Dunaj kot najbližja lokacija pa je lahko izjemna odskočna deska za novo prodirajoče galeriste in umetnike iz Slovenije, čeprav seveda ne edina.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |