Ob približno istem času je lani Boris Pahor postal francoski vitez umetnosti in kulture. Leto dni zatem je pisatelj, ki mu bodo letos v Franciji izdali že deveti prevod, dobil še najvišje francosko odlikovanje: postal je vitez Legije časti. Poleg francoščine so njegova dela prevedena še v Nemčiji, ZDA, Španiji in na Finskem.

Celo v Italiji, kjer živi ta mojster besede, so se odločili za prevod. Živi in ustvarja pa v mestu, kjer je pred prvo svetovno vojno živelo več Slovencev kot v Ljubljani - v Trstu. Celo tu so mu podelili kipec tržaškega zavetnika sv. Justa, kar je najvišje priznanje tega mesta. Nagrade in priznanja se v zadnjem času kar zgrinjajo na Borisa Pahorja. Čez nekaj mesecev bo dopolnil 94 let.

Pahor je vselej trdil, da ga v centru niso nikoli razumeli, na obrobju pa veliko bolj. Za center sta veljala tako Trst kot Ljubljana, za obrobje, pa pač vsi tisti kraji, ki so dovolj oddaljeni od centra. Napisal je več kot 30 romanov in zbirk kratke proze, lani so v tržaškem slovenskem gledališču na oder postavili tudi njegov roman Spopad s pomladjo. Bil je tisti človek, ki je prijatelja Edvarda Kocbeka dolga leta prepričeval, naj vendarle spregovori o povojnih pobojih zajetih domobrancev. Leta 1975 mu je končno uspelo. Ko sta z Alojzom Rebulo pogovor s Kocbekom objavila v posebni izdaji tržaške revije Zaliv, je oblast na drugi - torej tej - strani meje dobesedno ponorela.

Pred kakšnim mesecem je Borisa Pahorja dodobra razburil italijanski predsednik Giorgio Napolitano, ko je v govoru ob dnevu spomina na fojbe omenil slovenski ekspanzionizem. Mlačni odzivi slovenske oblasti, ki se mu nasploh zdi preveč ustrežljiva tako do Italije kot tudi do Avstrije, so se mu zdeli strahopetni. Kot Slovenec iz Trsta bo že vedel.

Zato je tudi izrekel tisti stavek, da ljudstvo, ki je trpelo, ne more biti poleg tega, kar je doživelo, še zasramovano.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |