S kampanjo Naj revščina postane zgodovina pevec skupine U2 Bono pred letošnjim vrhom, ki bo junija v Nemčiji, voditelje sedmih najbolj razvitih držav in Rusije (G8) prosi naj izpolnijo zaveze o povečanju pomoči Afriki. “Afrika je naša soseda in ima težave. Veliko jih lahko pomagamo rešiti. Tu imam statistiko, ta statistika so ljudje, obrazi, imena otrok, ki ne morejo iti v šolo, otrok, ki umrejo zaradi diareje, ki recimo zame ni smrtna,” je Bono razlagal v Bruslju  po pogovorih s predsednikom evropske komisije.

Kitajska ogromno investira v Afriki, a ne zaradi tega, da bi reševala probleme, Kitajci vlagajo v Afriko zaradi nafte, plina, naravnih mineralov. “Ne smemo gledati na Afriko kot Kitajci, zgolj s komercialnega vidika,” opozarja znani pevec.

Ko razlaga, da bo samo jutri tam umrlo 3000 otrok zaradi malarije, da so se najstnice prisiljene preživljati s prostitucijo, matere ne morejo kupiti za svoje otroke niti najbolj poceni zdravil, mu ne morem oporekati. Toda razvite države bi Afriki veliko bolj pomagale s pravično trgovino. Novinarka nemškega tednika der Spiegel Michaela Schiessel je odšla v Senegal, se pogovarjala z ribiči, kmeti, predstavniki nevladnih organizacij in v obširnem članku dokazala, da se Afričani znajo preživljati sami, samo razvite države jim morajo to omogočiti.

V Senegalu se je pridružila domačim ribičem, ki so ostali brez posla, ker jim ribe polovijo ribiči iz razvitih držav, ki od svojih držav dobivajo velikanske subvencije. Poleg tega s svojimi mrežami uničujejo ribji zarod, saj lovijo tudi mlade ribe. Ker so zahodne države svoja lastna morja že spraznile, si zdaj kupujejo pravice za lov drugje. Po podatkih Spiegla je EU lani za zakup tujih morij za ribolov plačala 200 milijonov evrov.

Ribe so v Senegalu glavni izvozni artikel, v ribištvu je zaposlenih 15 odstotkov ljudi, vse manj ribičev še zasluži dovolj, da lahko preživijo svojo družino. Ti ribiči ne potrebujejo humanitarne pomoči, denar si znajo zaslužiti sami, samo omogočiti jim je to treba. Jim dopustiti, da lovijo ribe po svoje, uvažati njihov ulov in zanj plačati pravično ceno. Ribji zarod bo tako preživel, Senegalci bodo imeli posel, naši zanamci v Evropi, Ameriki in na Japonskem pa bodo imeli na krožnikih kakovostne ribe.

Kmetje niso nič na boljšem. Svojih pridelkov ne morejo več prodati, ker so tržnice preplavili paradižnik iz Italije, čebula z Nizozemske, mlečni prah iz Francije, piščančje meso iz različnih držav EU, živila ameriških kmetov. Senegalski, kenijski in drugi afriški kmetje svojih pridelkov ne morejo več prodati, ker so predragi, saj za razliko od evropskih in ameriških kmetov nimajo najsodobnejših strojev in ne dobivajo visokih subvencij. Zahodne države cene dodatno zbijajo še s presežki, ki jih pošiljajo v Afriko kot humanitarno pomoč za lačne. Veliko te hrane gre neposredno na tržnice, zaslužek pa v žepe preprodajalcev.

Mednarodne organizacije in Svetovna trgovinska organizacija (WTO), se uradno zavzemajo za pravično trgovino, dejansko pa skrbijo, da revne države za podjetja iz zahodnih držav z zniževanjem carin in uvoznih dajatev odpirajo svoje trge, ugotavlja Spiegel. Kdor hoče dobiti posojilo od Svetovne banke ali Mednarodnega denarnega sklada, mora znižati carine, privatizirati državna podjetja, zmanjšati javne izdatke. Senegal je recimo v zameno za posojilo Mednarodnega denarnega sklada od sredine 90. let prejšnjega stoletja devalviral svojo valuto, odpravil je kvote, znižal carine s 34 na 14 odstotkov. S temi ukrepi se je čez noč spremenil v paradiž za razvite države, ki so se hotele znebiti presežkov, ki jih s subvencijami pridelujejo njihovi kmetje in živilska industrija.

Namesto od domačih kmetov so privatizirana Senegalska podjetja začela kupovati bistveno cenejši italijanski paradižnik. Domača pridelava paradižnika se je zmanjšala za 70 odstotkov, cene so padle za polovico. Leta 2005 je sledila nova katastrofa - podjetnik iz Libanona je odprl novo tovarno za predelavo paradižnika in še po nižji ceni od evropske začel uvažati surovino s Kitajske. Francoski mlečni prah, ki ga reklamirajo na plakatih na vsakem vogalu, je cenejši od mleka od domačih krav. Spiegel poroča, da je EU leta 2005 izvozila v Burkino Faso kar 1150 ton mlečnega prahu. Čeprav je ob reki Senegal zemlja najbolj rodovitna, je veliko kmetov že moralo prenehati pošiljati svoje otroke v šolo, ker ne zaslužijo več dovolj, da bi lahko plačali 9 evrov na mesec za šolnino.

Približno 80 odstotkov Afričanov živi od kmetijstva, vsi so se preživljali s svojim delom, dokler razvite države niso preplavile njihovih trgov s poceni pridelki. Zaslužili so dovolj, da so svoje otroke lahko poslali v šolo, dovolj za zdravstvo, za preživetje. Razvite države svojim kmetom na dan dajo tolikšen znesek za subvencije, kot ga pošljejo na leto v Afriko za pomoč tamkajšnjim kmetom. Dokler bo tako, ne bodo konkurenčni, do takrat matere ne bodo imele nekaj centov za najbolj osnovno zdravilo, otroci bodo umirali zaradi diareje…

“Predsedniki, finančni ministri in politiki me ne sprejmejo na pogovor zaradi tega, ker sem pevec skupine U2. Zanima jih naša publika in naša publika je zelo glasna, želi, da se sliši njen glas,” je v Bruslju še ugotovil Bono. Torej mu je treba samo poslati pravo sporočilo, da ga bo lahko prenesel politikom.

Objavljeno pod opilki, svet | | |