Favnov labirint (Pan’s Labyrinth)
jure, torek, 15. maj 2007Ni težko razumeti, zakaj je film Favnov labirint (2006) mehiškega režiserja in scenarista Guillerma del Tora (Blade II) osvojil toliko nagrad in navdušil zlasti ameriško občinstvo. Filmska pripoved v njem je tako šokantna, sveža in briljantno izpeljana, da podobne že dolgo nismo videli. Nekako normalno se zdi, da je takšne izvirne pripovedi sposoben južnoameriški filmski ustvarjalec, predvsem pa ustvarjalec, ki se ne uklanja stereotipnim predstavam o tem, kakšen in kako narejen mora biti dober film.
Zgodba je pravzaprav preprosta in postavljena v prelomni čas španske državljanske vojne oziroma tik po njej, ko zmagoviti Francov režim odstranjuje zadnje skupine ideoloških in političnih nasprotnikov. V tem trpkem času se enajstletna Ofelija znajde v »naročju« nove družine, ki jo je njena obupana in noseča mati zasnovala s sadističnim frankističnim stotnikom Vidalom. Deklica zavrača surovo resničnost, v kateri živi in se vse bolj zateka v pravljični svet, ki pa je lahko, kot vemo vsi, enako grotesken in surov.
Ofelijin je tak pravzaprav samo na prvi pogled – maske Favna, Bledičneža (Doug Jones) in krastače so grozljive, vendar mnogo manj surove od na prvi pogled prijaznega očima, ki zadržano uživa v zadajanju najgrozovitejših bolečin. Zato pa so vedno bolj zahtevne tri naloge, ki jih mora Ofelija izpolniti v pravljičnem svetu, da bi rešila zakleto kraljično. Hkrati se te naloge tudi čedalje bolj navezujejo na resničnost.
Prav izjemno spretno, fluidno prehajanje filmske zgodbe iz resničnosti v pravljičnost in nazaj je poleg izvrstne igre vseh sodelujočih, še zlasti mlade Ivane Baquero, in fantastične scenografije (Eugenio Caballero), ki se ne zateka k računalniško ustvarjenim podobam, glavna odlika filma Favnov labirint. Gre za »pristno« pravljico bratov Grimm, postavljeno v resnični svet in brez vseh (dobronamernih) cenzur, ki naj bi otroke obvarovale pred zlom tega sveta. Prav zato seveda zares ni namenjen mladim gledalcem, tudi tistim starejšim ne, ki ne prenesejo grafičnih prikazov nasilja. Vendar bodo zato zamudili odličen film, ki čustveno pretrese in vrača vero v izvirnost filmske pripovedi.
Objavljeno pod kultura in šolstvo |
|
|





Res hud film, nujno za pogledati.
Krastača v drevesu naj bi predstavljala nacizem/fašizem, naseljen v človeštvu. Pošast z očmi na rokah pa njegovo avtoritativnost in materalizem. Če je kdo sprejemal njegove sadove (hrana na mizi), si ga je režim takoj podredil.
Konec je podoben tistemu, ki smo ga videli nekoč v filmu Brazil; edini način, da se oseba izogne grozotam režima je, da se zateče v sanje ali norost.
Film zahteva gledalca, ki razmišlja. Brez takega gledalca ga nima smisla predvajati.