Das Ende der Welt AG - Daimler in Chrysler gresta narazen
vojko, ponedeljek, 14. maj 2007Eden najbolj odmevnih prevzemov zadnjega desetletja je veličastno flopnil. Aus der Welt AG wird nichts - Dieter Zetsche, predsednik uprave DaimlerChryslerja, je za ‘ameriški del’ koncerna našel kupca. Od približno 7,4 milijarde dolarjev bo Daimler dobil zgolj poldrugo milijardo, večina pa ostane Chryslerju in njegovemu novemu lastniku Cerberusu.
Rahlo zloslutno ime za naložbeni sklad. No, za Zetscheja oziroma Daimler niti ne, Cerberus, ki upravlja kakšnih 20 milijard dolarjev premoženja in ga od lanske jeseni vodi bivši Bushev kratkotrajni finančni minister John Snow, ju je rešil pred polomom.
Prodaja Chryslerja je bila vprašanje preživetja za sam Daimler. Približno 50 milijard dolarjev tržne kapitalizacije je nudilo čedalje manj zanesljivo zaščita pred sovražnim prevzemom. Preveč delničarjev je bilo nestrpnih, skoraj celo desetletje so nekateri zaman čakali na ‘prevzemno dividendo’, pa je bil občasno združeni koncern vreden celo manj kot Daimler sam leta 1998.
Celih 36 milijard dolarjev je takrat za Chrysler plačal Jürgen Schrempp, več kot le ambiciozni Zetschejev prehodnik. O sinergijah in svetovnem koncernu, prijateljskem prevzemu oziroma združitvi enakopravnih, novem začetku štetja v avtomobilski industriji je bilo govora na delniških skupščinah in v intervjujih. ‘S to transakcijo smo ustvarili pogoje za nov start Chryslerja in Daimlerja’, je dejal - Zetsche danes.
Brez določene ironije ni šlo. Ameriških naložbenih skladov se v Nemčiji drži dvomljiv sloves kobilic (© Franz Müntefering, nemški minister za delo): pridejo, požrejo, odidejo in pustijo za seboj puščavo. Kdor proda podjetje naložbenemu skladu, je nekaj takšnega kot izdajalec ‘nacionalnega interesa’ in pomagač pri uničevanju nemških delovnih mest.
Tako tudi Cerberus, ki ima v Nemčiji že nekaj naložb, v Avstriji pa je pred kratkim vstopil v precej načeto (nekdanjo) sindikalno banko Bawag. Tokrat pa so Nemci ameriškemu naložbenemu skladu prodali ameriško podjetje in s tem povzročili razočaranje in vznemirjenje med približno 80.000 zaposlenimi v ZDA. In, nemara, s tem obvarovali nekaj nemških delovnih mest.
Kajpak, John Snow zagotavlja, da je Cerberusov interes v Chryslerju dolgoročen.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
Tukaj v Avstriji je novica o Cerberusovem nakupu Chryslerja dvignila precej prahu. Za Chrysler se je namreč potegoval tudi Frank Stronach, lastnik graškega Magna Steyerja, ki se je v namen potencialnega nakupa Chryslerja tudi kapitalsko okrepil z ruskim kapitalom (Oleg Deripaska). Magna Steyer je precej od koncerna Daimler - Chrysler, saj zanj proizvaja štirikolesno gnane modele. Po drugi strani pa tukajšnji analitiki trdijo, da bi bila Magna boljši lastnik od finančnega sklada Cerberusa, saj ne samo deluje v avtomobilski panogi, ampak bi Chryslerju preg Olega Deripaske omogočil hitrejši vstop na ruske trge.
Ta avantura s Chryslerjem je Daimler stala okrog 40 milijard evrov (36 milijard za nakup Chryslerja leta 1998 + 4 milijarde, ki iz sedanje kupnine ostanejo v Chryslerju za pokrivanje pretekle izgube in obveznosti do zaposlenih). Daimler je lahko vesel, da se je Chryslerja sploh znebil, med njima nikoli ni prišlo do napovedovanih sinergij, Chrysler še naprej proizvaja izgube, hkrati pa novega lastnika čaka še finančno breme v višini 13 milijard evrov (za plačevanje zdravstvenih in pokojninskih obveznosti zaposlenih).
Drug pomemben vidik te slonovske ločitve pa je dejstvo, da je večina kapitalskih porok med velikimi avtomobilskimi podjetji propadla, pa tudi povezavi med Fiatom und General Motorsom ter Renaultom in Nissanom ne kaže prav dobro. Ni sinergij. Po eni strani so korporacijske organizacijske in kulturne razlike prevelike, po drugi strani pa so okusi potrošnikov še vedno tako heterogeni, da se ne splača delati preveč uniformiranih avtomobilov. Design je pomemben. Razlike v oblikovanju med različnimi modeli v istem velikostnem razredu so odločilne za privabitev kupcev.
Bolj kot kapitalsko povezovanje se je med avtomobilskimi koncerni do sedaj kot uspešno pokazalo sporadično sodelovanje, denimo pri oblikovanju določenih skupnih sestavnih delov (motorji, pogonski sistemi itd.). Gre za bolj fleksibilne oblike sodelovanja, ki ne zahtevajo poenotenja v organizacijski kulturi, filozofiji ter strukturi, hkrati pa so izstopni stroški relativno nizki, če se sodelovanje izkaže kot neperspektivno.
Daimler je tudi za svetovne razmere plačal izjemno visoke izstopne stroške (40 milijard evrov). Zanimivo bo videti, kako bo ta ločitev med daimlerjem in Chryslerjem vplivala na bodoče oblike sodelovanja v avtomobilskem svetu.
Glede na to, da se o Magni govori tudi kot o potencialnem vlagatelju v Slo, morda ne bo odveč malce spremljati kaj se z njo dogaja. ‘Magna International, considered to have been a leading suitor for Chrysler, lost out to a pile of private-equity cash, sending shares of the Canadian auto-parts maker south despite a rally in the broader automotive sector.’
… http://www.marketwatch.com/new.....siteid=rss …