Naključja so hecna reč. Pred približno tremi tedni je država preko agencije za zavarovalni nadzor ustavila združevanje Vzajemne in Adriatic-Slovenice (AS) ter pohitela z objavo zakona o privatizaciji Vzajemne. V začetku tega tedna je Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group, največjega lastnika AS, obelodanil, da je zapustil vladni strateški svet. Konec tedna je vlada objavila dolgo napovedovani načrt privatizacije NKBM, v katerem vstop strateškega lastnika v banko ni predviden.

Da Gantar ni videl ‘učinka svojega delovanja v svetu, ki bolj ali manj piše analize’, je bilo zelo vljudno rečeno. Enako kot tisto, da tudi ta vlada ne komunicira z gospodarstveniki, čeprav je to obljubljala. Še tega, da država - agencija za zavarovalni nadzor - preprosto ne odgovori na vlogo za podelitev licence Aljoši Tomažu, julija lani s 1. januarjem letos imenovanemu predsedniku uprave AS, Gantar ni omenil.

Tomaž je bil eden prvih menedžerjev, ki so v času te vlade odstopili iz osebnih razlogov. Z Abanko, ki jo je vodil, je imela vlada svoje načrte. Nekaj časa tudi Matjaž Gantar. Potem je imel Gantar svoje načrte z NLB. Da vlada ni prodala pogodbeno dogovorjenega nadaljnjenega deleža belgijski KBC, se mu je zdelo pametno. Gantar ni zagovornik nacionalnega interesa ‘kar tako’, prepričan pa je, da je za narodno gospodarstvo dobro, če večji del trga obvladujejo banke v domači lasti.

Toda KD Group in konzorcij domačih vlagateljev (o katerem je govoril Gantar), ki bi prevzel bodisi delež KBC (če bi se ta umaknila) bodisi vstopil v NLB, če bi se država odločila nadaljevati s privatizacijo, vlade ni zanimal. Privatizacija NLB je videti ‘zamrznjena’, kljub nedavni vrnitvi KBC v upravo NLB pa se zdi, da tako belgijski partner kot slovenska vlada zgolj iščeta oziroma čakata priložnost, da se dostojno razideta.

Od včeraj je dokončno jasno tudi, da vladi ni do tujega strateškega partnerja v NKBM. Namesto dokapitalizaciji, prenosu znanja in zagotavljanju konkurenčnosti banke je dala prednost političnemu obvladovanju banke in projektom finančnega stebričenja v državni režiji. Nemara ji kaj drugega niti ni preostalo, saj vladno nespoštovanje pogodbe s KBC med potencialnimi tujimi partnerji ni moglo ostati neopaženo.

A zakaj ni vlada poskusila z ‘vmesno’ privatizacijsko opcijo? Zakaj ni poskusila z razpisom prodati NKBM domačemu institucionalnemu partnerju oziroma konzorciju? Ta možnost ima pred izbrano vsaj tri prednosti: ukinja neposredni politični vpliv, prinaša za poslovanje bolj zainteresirane/ga zasebne/ga lastnika/e in obljublja večji privatizacijski iztržek zaradi prevzemne premije. Hkrati pa - kot rešitev v ‘nacionalnem interesu’ - prinaša politične točke.

Res je, domačega kapitala za prevzem večinskega deleža NKBM nemara ni (dovolj). Poleg tega prevzem banke prinaša neprimerno večjo odgovornost kot lastništvo hidroelektrarn, elektropodjetij, medijskih hiš, marin ali finančnih holdingov. Ni gotovo, da je domači kapital že zrel za kaj več kot natanko tolikšno odgovornost. A že sam poskus pregledne prodaje večinskega deleža NKBM doma bi imel pozitivne posledice, saj bi, če nič drugega, dobili malce natančnejšo podobo o tem, česa je domači kapital sposoben v korektni igri.

Dejstvo, da je Gantar strateški svet vlade iz razočaranja nad učinkom svojega delovanja zapustil prav v tednu, ko se je država odločila, da s ‘privatizacijo’ preloži privatizacijo NKBM, pa ostaja. Zgolj naključje.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |