Cveto Žalik, direktor lendavske Nafte, bo očitno moral iti, ker se je država kot lastnica podjetja tako odločila. Žalik je človek iz Nafte, tam je zaposlen več kot 20 let, podjetje zelo dobro pozna in ima kup načrtov, kako bi ga razvijal. Direktor podjetja je postal leta 1998, v najbolj kočljivem času, ko sta se takratna vlada in Petrol ostro prerekala o prihodnosti tega podjetja, nobeden pa ni imel načrta, kako naprej in bi ga verjetno kar zaprla, če bi pomurska regija bila bolj razvita. Informacije o nameri vlade, da ga bo zamenjala, so prvič prišle v javnost februarja lani. Takrat je bil kandidat za njegovo mesto Franc Laj, ki je menda blizu SDS, ima pa zasebno svetovalno podjetje.

Nafta ima zelo pestro zgodovino. Leta 1994 se je takratna vlada odločila, da bo podjetje, ki mu je po prodaji rafinerije Kitajcem ostalo 45 milijonov dolarjev dolga, sanirala s pomočjo Petrola. Ta je soglasje za svoje lastninjenje tako ‘plačal’ s sporazumom, na podlagi katerega je postal 55-odstotni lastnik Nafte. Petrol je lastnik - in dobavitelj - Nafte ostal do sredine leta 2002, ko je z državo podpisal sporazum o odhodu iz podjetja; država je spet ‘prevzela’ Nafto v celoti in jo statusno preoblikovala. Leta 2004 je Žalik s svojo ekipo izvedel uspešno prisilno poravnavo, tako dokončno saniral stare dolgove in postavil temelje na razvoj. Zdaj je v podjetju zaposlenih okrog 500 delavcev, v glavnem strokovni kader.

Sedanji vladi Žalikovi načrti očitno niso všeč ‘kar tako’, saj so razlog za njegovo zamenjavo zgolj ‘spremembe in dopolnitve ustanovitvenega akta podjetja’ zaradi katerih je smiselno, zamenjati ‘tudi fizično osebo, ki opravlja funkcijo direktorja’. Tako namreč pravi nov nadzorni svet, ki se je konstituiral 18. aprila in ga vodi Drago Šiftar, vpliven član SDS. Takoj po tej seji je Dnevnik (19. aprila letos) objavil članek, da se je lastnik odločil začasno zaustaviti postopek privatizacije Nafte.

Privatizacija Nafte Lendava, ki bi se morala po načrtih zaključiti v letošnjem letu, je po naših zanesljivih informacijah ustavljena zaradi morebitnega vstopa tujega strateškega partnerja … Ta strateški partner naj bi po besedah novega predsednika nadzornega sveta Draga Šiftarja Nafto dokapitaliziral s precejšnjimi sredstvi. Podjetje bi tako postalo za Muro druga največja družba v Pomurju. Šlo pa naj bi za mednarodno družbo, ki ima sedež v EU, v mednarodnem merilu pa naj ne bi šlo za veliko podjetje.

Čudno, da se je lastnik odločil zamenjati Žalika ravno zdaj, ko se Nafti obeta pomemben strateški partner. Če bo strateški partner podjetje dokapitaliziral, bo postal njegov solastnik in bo vsekakor hotel soodločati, kdo bo podjetje vodil. Zakaj se potem vladi mudi zamenjati Žalika? Ali pa pomemben strateški partner že slab mesec po objavi ni več aktualen, ker vladi ne ustreza več? Predsednik komisije za privatizacijo Nafte Štefan Špilak je namreč pred slabim mesecem dni za Dnevnik povedal, da naj bi strateški partner v kratkem pripravil strategijo za razvoj podjetja, o kateri bo odločala vlada. Če predlog zanjo ne bo sprejemljiv, bo nadaljevala privatizacijo Nafte po svojem načrtu.

To ni prvi nenavaden primer iskanja strateškega partnerja za Nafto. Lani poleti je vlada kot strateškega partnerja napovedala ruski Lukoil, zdaj o tem ne govori več. Kolikor se spomnim, so prejšnje vlade na enak način predstavile vsaj dva takšna obetavna strateška partnerja, takrat sicer še za rafinerijo, ki so jo zaprli oktobra leta 2000. Eden je bil z Japonske, eden pa iz ene od arabskih držav. Decembra lani se je gospodarski minister Andrej Vizjak pohvalil, da bodo skupaj s strateškim partnerjem iz Avstrije v Lendavi dogradili eno največjih tovarn za proizvodnjo biodizla v Evropi. Pogodbo so konec letošnjega januarja tudi slavnostno podpisali.

Za razvoj Nafte bi vsekakor bilo bolje, če bi se vlada osredotočila na privatizacijo in jo končno izpeljala, odločanje o tem, kdo bo podjetje vodil, pa prepustila novim lastnikom.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |