Kvaliteta bančnih storitev in nacionalni interes
jože p. damijan, sreda, 9. maj 2007Finance povzemajo mednarodno raziskavo, po kateri se slovenske banke po kvaliteti svojih storitev med osmimi državami jugovzhodne Evrope uvrščajo na predzadnje mesto. Slabše storitve ponujajo le banke v Bolgariji. Po kvaliteti pa prednjačijo banke na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem, Poljskem ter celo v Romuniji in Srbiji.
V tej široki mednarodni raziskavi, v katero je bilo vključenih 86 bank (8 iz Slovenije), kjer so po enakih kriterijih ocenjevali pomoč in nasvet, skrb za kupca ter videz poslovalnice, se je pokazalo, da slovenske banke vlagajo predvsem v svoj videz, precej manj pa v skrb za komitente. Z videzem banke je bilo zadovoljnih 87% vprašanih, s skrbjo za komitenta pa le 60%.
Še to, najvišje ocenjene banke po kvaliteti storitev v Sloveniji so bile Bank Austria Creditanstalt, Raiffeisen Krekova banka ter NKBM. Pa naj še kdo reče, da tuji lastniki slabše skrbijo za svoje kupce! Če slučajno kupujete stanovanje ali hišo, vam priporočam, da si dobro ogledate ponudbe posameznih bank v Sloveniji tako glede višine obrestnih mer kot glede ostalih pogojev pridobitve in zavarovanja kredita. Na koncu ne boste presenečeni, ko boste prišli do podobnih ugotovitev kot zgoraj navedena mednarodna raziskava, da imajo namreč banke v tujem lastništvu več posluha za komitente.
No, pa smo spet nazaj pri vprašanju nacionalnega interesa. Ko je vlada leta 2002 prodajala NLB, se je razplamtela medijska gonja proti prodaji banke zaradi nacionalnega interesa, ki jo je najbolj podpihovala Sobotna priloga Dela (SP). Lorenci kot takratni urednik SP je nacionalni interes takrat definiral (v nedavnem komentarju v Dnevnikovem Objektivu to definicijo spet ponavlja) kot potrebo po večinskem domačem lastništvu slovenskih blue chipov. V nasprotju s tem sva s kolegom Boštjanom Jazbecem takrat zagovarjala, da “je lahko edini nacionalni interes, ki ga ima neka država v gospodarstvu, le v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Nacionalni interes v ekonomskem smislu prav tako ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov.” In še naprej “Lahko se vprašamo ali je bolj upravičen nacionalni interes, da so vsi gospodarski subjekti v domači lasti, ali da so gospodarski subjekti učinkoviti, da ustvarjajo delovna mesta in plačujejo davke? Je bolj upravičen nacionalni interes, da so banke v domači lasti, ali javni interes, da banke učinkovito servisirajo potrebe domačega gospodarstva in prebivalstva?”
Z Boštjanom sva takrat ločila nacionalni interes od javnega interesa. “Nacionalni interes daje prednost kolektivnemu nad individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko. Javni interes pa nastopa v pogojih delujočega tržnega, odprtega gospodarstva, ki temelji na privatni pobudi in kjer institucije z namenom zagotavljanja javnega interesa poskušajo popravljati nekatere tržne nepravilnosti. Nacionalni interes inherentno dvomi v učinkovitost tržnega gospodarstva. Javni interes pa, nasprotno, nastopa v prosto delujočem gospodarstvu ob znanih pravilih igre. Preprosto povedano, nacionalni interes duši privatno pobudo in s tem ruši temelje tržnega gospodarstva, javni interes pa poskuša zavarovati določene skupne koristi, ne da bi preveč posegel v delovanje trga ali da bi sploh omogočil njegovo delovanje. Nacionalni interes se v svoji skrajni obliki kaže v nacionalizaciji privatne pobude in lastnine, torej v obliki številnih državnih monopolov in državne lastnine (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, velika, “strateška” industrijska podjetja). Javni interes pa nasprotno zahteva preprečevanje nastanka monopolov prek institucije varstva konkurence. Za osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja je značilna velika deregulacija gospodarstev in privatizacija neučinkovitih državnih monopolov v razvitih državah, torej odpravljanje nacionalnega na račun zaščite javnega interesa.“
Zaključim lahko z istimi besedami kot februarja 2002: “V slovenskem nacionalnem ekonomskem interesu je, da imamo čim močnejšo domačo in tujo konkurenco na trgu. Kajti to pomeni razvoj vedno novih izdelkov in zniževanje njihovih cen, hkrati pa tudi vedno večjo konkurenčnost proizvajalcev in njihovo dolgoročno rast. Monopoli in zaprtost niso v nacionalnem interesu, konkurenca pač.”
Needless to say, ta del sva z Boštjanom morala dati ven iz članka za SP o privatizaciji NLB, objavljen je bil kasneje v Mladini.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Jože,
povsem se strinjam s poanto članka. Ne razumem pa vajine definicije nacionalnega interesa.
“Nacionalni interes daje prednost kolektivnemu nad individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko.”
Kaj pa je kolektivno? Je to morda kakšna funkcija, ki sešteje zadovoljstva posameznikov? Če je, potem gre za vajino definicijo javnega interesa. Če pa hočeta s tem povedati le to, da je nacionalni interes nekaj kar nekdo, ki je v vladi misli, da je bolj pomembno od tistega, kar je v interesu ljudi, pa je besedna zveza nacionalni interes samo še oxymoron.. To pa sem napisal za FT pred nekaj tedni. Nacionalni interes je lahko le javni interes.
Ali je potem še kak prostor za državno intervencijo in zasledovanje nacionalnega interesa, ki je po vajini definiciji javni interes? Da, le v primeru, ko ljudje ne poznajo lastnih preferenc ali pa v primeru, ko ne razumejo odločitve.. Potem pa smo spet pred običajno odločitvijo: paternalizem da ali ne..
Sašo,
sva se narobe razumela. Z Boštjanom sva kritizirala nacionalni interes, kot so ga pojmovali Lorenci & Co. in pokazala, da je na ta način razumljen in zasledovan škodljiv. Pač pa je namesto tega potrebno zasledovati javni interes (v skladu z zgornjo definicijo), ki je lahko edini pravi nacionalni interes.
Jože,
povsem soglasni smo. Le potrdil sem vajine sklepe. Definicija, ki sta jo podala v poskusu razumevanja Lorencija je v nasprotju z ekonomsko opredelitvijo družbene blaginje, ki je nekakšna vsota individualnih sreč. Intervencija v smislu nacionalnega interesa bi bila smiselna le v naslednjem: če gre za eksternalijo ali javno dobrino in bi ta eksternalija in javna dobrina odtehtala izgubo povsem privatnih koristi. To pomeni, da bi bilo smiselno, da država intervenira, npr. v lastništvo bank, če bi to povzročilo tako velik ponos državljanov, da bi odtehtal slabe bančne storitve.. To bi še nekako šlo kot nacionalni interes, vendar pa imamo problem merljivosti družbenih koristi povezanih z eksternalijami oziroma javnimi dobrinami. Poleg tega pa gornji primer zdrži le v primeru, ko se ponos ohranja navkljub slabim storitvam. Da bi lahko ljudje cenili nekaj, kar je očitno zanič, močno dvomim. Skratka, v primeru bank je torej bolj smiselno, da zasledujemo čim večjo kvaliteto storitev, pa bomo imeli ponos, da imamo v Sloveniji zelo dobre banke (ne glede na lastništvo).