Država s pomočjo pravosodnega ministrstva niti v četrtem poizkusu ni našla sodnika, ki bi bil pripravljen zastopati Slovenijo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Na razpis bi se morali prijaviti najmanj trije kandidati, zavoljo spolne enakopravnosti pa bi morala med njimi svetiti vsaj ena ženska. Junakinje tudi tokrat ni bilo, pač pa spet le dva moška: poleg sedanjega strasbourškega sodnika Boštjana M. Zupančiča tudi tokrat še vrhovni sodnik Miodrag Djordjevič.

Na ministrstvu pravijo, da bi uradno težko povedali, zakaj se nihče noče prijaviti na razpis, ki bo v prihodnjih dneh objavljen že petič. Če ne morejo uradno, naj povedo neuradno. Boštjan M. Zupančič je na primer povedal tole: ‘Po mojem je precej ljudem jasno, da se ne bodo izpostavljali po nepotrebnem na koncu kariere, če je ta slovenska scena tako kritična, kot je.’ Domnevam, da je bilo uradno, če so objavili v Večeru.

Sodniki pač ne sodijo med najbolj butaste državljane in imajo že dovolj nategovanj, ko gre za prijave na razpise. Na primer za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer bo kandidat Aleš Zalar prej dočakal penzijo kot to, da bi mu minister Lovro Šturm smel zaupati vodenje največjega sodišča v državi. S kandidati za ustavne sodnike je pa itak cela kolobocija že z njihovo kandidaturo, da potem o predsednikovem izboru in imenovanjem v parlamentu sploh ne izgubljamo besed. Ko bi bila težava le v kakovosti kandidata Zupančiča, s katerim se žal lahko merijo le redki sodniki pri nas, bi bilo to naravnost imenitno. Pa ni. Dobri sodniki se tako siti vsega, da se enostavno ne grejo več.

Človek pa vendarle ne sme izgubiti upanja. Boštjanu M. Zupančiču poteče mandat šele za vse svete. Postopek je sicer dolg in zapleten, a ni hudič, da bodo na ministrstvu že našli kandidata in kandidatko, ki bosta s svojo prijavo poskrbela, da bodo potem lahko za sodnika predlagali - Zupančiča. Če najdejo tri kandidate v Andori in San Marinu, jih bomo menda tudi pri nas. Evropa lahko počaka.

Objavljeno pod slovenija | | |