Prejkone nepomembni (z ‘državotvornega stališča’) češki knez Vaclav je v kolektivni mitologiji preživel vse svoje zavojevalske in državniško uspešne(jše) predhodnike in potomce. Med njimi na prvem mestu lastnega morilca Boleslava. Kot Sveti Vaclav na konju, obdan s štirimi angeli varuhi, že malodane stoletje stoji na vrhu največjega praškega trga, z mestno avtocesto (zgrajeno za hitrejše tankovsko posredovanje ob morebitnih demonstracijah) pred dobrimi tremi desetletji odrezan od Narodnega muzeja.

Ko sem pred dobrimi štirinajstimi leti pisal o njegovih sodobnih soimenjakih, Havlu in Klausu, so se ‘zgodovinske vzporednice’ šele zarisovale, globina nasprotij med njima - predsednikom države in premierom - je bila znana le bolje poučenim. Danes je o tem precej več znano in pravkar objavljena knjiga Vaclava Havla To the Castle and Back (na katero sem pred dvema tednoma opozoril že na strani izbrano) bo za raziskovalce devetdesetih let češke zgodovine najbrž podobno pomembna kot lani objavljeni spomini Please, Be Brief. (Kajpak, na Klausove spomine bo treba počakati, najmanj do izteka predsedniškega mandata.) Da sta se - predsednik in premier - gledala postrani celo zaradi takšnih podrobnosti, kot je Havlovo sožalje ob smrti Franka Zappe, je ena zabavnejših doslej neznanih epizod.

I remember a typical instance: at a certain moment, he reached into his breast pocket and pulled out a well-thumbed newspaper clipping, apologized several times for even bothering to bring it up, and then read from it a report that I had expressed my regrets at the death of Frank Zappa. Then, very politely, he suggested that it was inappropriate for a head of state to express regret at the death of a foreign rock musician, when so many of our domestic giants had passed away without a word of commiseration from me appearing in the papers.

Čehi sicer že takrat vedeli, da sta si Vaclava na moč različna. Havla so tako, po eni izmed takratnih javnomnenjskih raziskav, cenili zaradi iskrenosti in poštenosti ter šele (s spoštovanja vredno razliko) sposobnosti; odločnost, premočrtnost in učinkovitost je Havlu pripisala manj kot četrtina vprašanih. To so bile v očeh vprašanih treh četrtin vprašanih Klausove lastnosti, toda na drugi strani je le petina Čehov svojega takratnega ministrskega predsednika smatrala za poštenega. Bilo pa je neizpodbitno, da Čehi hočejo in potrebujejo oba: Havla in Klausa oziroma Klausa in Havla, Vaclava žametne revolucije in Vaclava tržne revolucije.

V nadaljevanju citiram del tistega, kar sem napisal pred poldrugim desetletjem.

/Zgodovinska/ Analogija je zapeljiva in najprej je moč ugotoviti, da vsaj kronološko v bistvu drži. Havel je bil izmed njiju prvi, ki se je z javno besedo in dejanjem odkrito odrekel, postavil po robu komunizmu (poganstvu), ne da bi to opredelil kot “antikomunizem” (versko vojno) in imel kakršenkoli konkretnejši koncept, “kako in kaj potem”. Klaus, resda tudi nikoli komunist, je to storil kasneje, do zadnjega izkoriščajoč redka zavetrja v “starem sistemu” za intelektualne simulacije, kako bi se ga dalo “v primernem trenutku” čim hitreje demontirati in nadomestiti z nečim učinkovitim, “antikomunizmom po definiciji” - pragmatičnim liberalizmom. Za to, da bi omenjeni trenutek prišel, Klaus za razliko od Havla ni storil ničesar, če investicijo v lastno znanje kot posreden prispevek tukaj za hip zanemarimo.

Ja, zgodovinska vzporednica je očitno res privlačna, saj je mimogrede in nehote že določila izhodišče za naslednjo tezo. Namreč, da je treba Havla jemati natanko tako kot “humanista” Svetega Vaclava in Klausa tako kot “realpolitika” Boleslava (oziroma vse državniško uspešne kasnejše kneze in kralje), da je treba obdobje neposredno po žametni revoluciji leta 1989 (ki ga pooseblja Havel) racionalizirati kot prehodno etapo “romantične politične, gospodarske in duhovne demokratizacije” (Vaclavovega “idealističnega pokristjanjevanja”), obdobje po lanskih junijskih volitvah (katerega simbolna figura je Klaus) pa kot čas “realne demokracije” (Boleslavovega “širjenja evangelija z ognjem, mečem in porokami”).

Če se Havel sam brez dvoma razume kot intelektualec v politiki, kot njen bolj ali manj naključen protagonist, kot vest političnih profesionalcev (V politiki, je nekoč dejal, sem zato, da bi soustvaril razmere, v katerih se nekoč intelektualcem z njo ne bi več bilo treba ukvarjati.), potem se Klaus ob sleherni količkaj ugodni priložnosti ne pozabi zmrdniti nad intelektualizmom, saj ta po njegovem s politiko nima ničesar skupnega. A čeprav med njunima stališčema na prvi pogled ni neskladja, je očitno, da med Havlom in Klausom obstaja latentno nezaupanje prav zaradi dvoma, ali bo, na eni strani, čas, ko se intelektualcem v politiko ne bo treba vmešavati, sploh kdaj napočil, oziroma, ali ne bi bilo, na drugi strani, “trenutno” oportuno pozabiti na lastni intelektualni pedigre , ker te ta pač vedno znova sili k samospraševanju in s tem povzroča “zamude”.

Trije dogodki dajejo slutiti, da je Klaus češko inačico te večne in univerzalne dileme poskušal razplesti s “simbolnim umorom” Havla. Najprej Klausov dogovor s slovaškim ministrskim predsednikom /Vladimirjem/ Mečiarjem o koncu federacije (brez referenduma), zaradi katerega je Havel odstopil kot češko-slovaški predsednik. Drugič je to Klausova zavrnitev predlogov (ne le Havlovih) za vzpostavitev polpredsedniškega sistema oziroma ustavna zoožitev predsednikovih pristojnosti (po avstrijskem modelu). In v časovnem zaporedju zadnji “smrtni sunek” je nenadno Klausovo oklevanje, ali naj sploh podpre Havlovo predsedniško kandidaturo.

In kaj o najnovejši Havlovi knjigi oziroma Havlu pravi Economist?

At the end of his presidency, Mr Havel left behind neither heir nor party. This was no surprise. His whole career, like this book, can be taken as a plea for individuality, for not going with the crowd. Mr Havel is sage enough to know that not everyone wants to stand out. Still, his lesson is a good one, and at times even funny.

Objavljeno pod svet | | |