Vselej sem ga imel za enega največjih hudodelcev na tleh nekdanje Jugoslavije. Za človeka, ki je ugonobil komaj rojeno popularno glasbo in odločilno (so)oblikoval glasbeni ne-okus številnih generacij. Seznam njegovih uspešnic je dolg kot bibliografija Barbare Cartland in približno tolikšna je tudi njihova kulturna vrednost. Se pravi neprecenljiva - in večna, kakor je v času množične reprodukcije večna sleherna stvaritev.

Ni pomoči, Đorđe Novković se je v vlaku Sarajevo - Zagreb s Starim Pjerom 1968 pripeljal v legendo. Brez njega bi bilo zvočno onesnaževanje bivše (in sedanje) države zanesljivo bistveno drugačno. Brez njega bi bil zgodnji sarajevski rock’n'roll z Indeksi kdo ve kakšen, brez njih (in Kornelija Kovača) bi bilo Bijelo dugme takšno, da ga še Goran Bregović ne bi poznal, brez njegove skupine Pro arte bi moral Marjan Kralj ob nedeljah zvečer še več govoriti …, da ne omenjam, kako drugače bi - če sploh - zgodovina pisala o Mišu Kovaču, Terezi Kesoviji … Nedi Ukraden, Rajko Dujmiću in Novih fosilih … Severini … in najbrž tudi Borisu Novkoviću.

Pravzaprav si je danes težko predstavljati, da včasih še šlagerji Novkovićeve vrste niso bili ‘družbeno zaželeni’. Če nič drugega zato, ker so ‘estradniki’ zbujali vtis, da je mogoče obogateti tudi brez dela. Paradoksalno, morda najbolj tisti, ki so se uspeli prodati v prvo delavsko državo - Sovjetsko zvezo. Za klirinške dolarje, na ‘trg’ brez omembe vredne konkurence. Koliko ‘dekadence’ prenese socializem, je šolani glasbenik Đorđe Novković ugotovil - in izkoristil - med prvimi.

Pravzaprav takoj, ko je s Pro arte posnel album, ki velja za prvi rockerski album v SFRJ. Pruži mi ruku ljubavi. Prodali so ga menda toliko, kolikor je bilo takrat v državi gramofonov - 50.000. Leta 1969. (Ta dosežek je, pravi legenda, ponovilo Bijelo dugme z istoimenskim prvencem; takrat je bilo gramofonov menda že čez 200.000. In za njim Plavi orkestar; leta 1985, ko je bilo gramofonov že več kot pol milijona. Točno, vsi v tem odstavku našteti so iz Sarajeva.)

O rockerski naravi albuma Pruži mi ruku ljubavi je z današnje perspektive nemara mogoče imeti pomisleke. A ne bi o tem. Procolharumovski uvod v Neka svira ova muzika obuja spomine na gimnazijske plese pod strogim nadzorom profesorjev.

proarte-nek-svira-ova-muzika-sad.mp3

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |