Navedla bom vprašanja, ki se mi zastavljajo ob branju tez za javno razpravo ob spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki so od 27. marca objavljene na spletni strani ministrstva za šolstvo.

O predlogu za spremembo financiranja zasebnih šol je bilo v javnosti že precej razprav. Te so se nanašale v glavnem na osnovne šole, ministrstvo pa v svojih tezah najprej poudarja predvsem uvedbo zasebnih poklicnih in strokovnih šol, ki bodo izvajale “javno veljavne programe srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja”.

Zanima me, zakaj ministrstvo meni, da sedanja ponudba javnih poklicnih in strokovnih šol ni ustrezna, kaj bi pridobil z uvedbo zasebnih, ki bodo itak morale izvajati “javno veljavne programe”? Če javna čevljarska šola ne more zbrati dovolj dijakov, jih gotovo tudi zasebna ne bo, ali so ugotovitve ministrstva na podlagi strokovne analize in preverb na terenu drugačne? Če hoče minister z uvedbo zasebnih šol razbremeniti najbolj oblegane javne poklicne in strokovne srednje šole, me zanimajo podatki o možnostih za zaposlitev ljudi s temi poklici. Ne glede na to, ali se bo dijak izobraževal za poklic, za katerega je na voljo bistveno manj delovnih mest kot kandidatov ali za deficitaren poklic, v javni ali zasebni šoli, bo ob uvedbi 100-odstotnega financiranja stroške pokril davkoplačevalec. Dvomim, da bodo zasebniki ponujali programe, za katere med dijaki ni zanimanja, razen, če jim bo država te programe financirala ne glede na število učencev v razredu.

Kot razlog, da je treba financiranje zasebnih šol povečati s 85 na 100 odstotkov, ministrstvo navaja diskriminacijo. Pojasnjuje, da je diskriminatorno, ker nekatere zasebne šole zdaj dobijo 100-odstotno dotacijo od države, nekatere pa le 85-odstotno. Če razlog ni ekonomski, me zanima, zakaj ministrstvo ne predlaga za vse zasebne šole “samo” 85-odstotno financiranje? Ministrstvo v nadaljevanju sicer razlaga, da sofinanciranja z davkoplačevalskim denarjem ne bo za investicije in investicijsko vzdrževanje zasebnih šol, prav tako te šole ne bodo smele zaračunavati šolnin “s čimer se bo preprečilo morebiten elitizem in socialno neenakost otrok”, zato bodo morale biti pod enakimi pogoji dostopne vsem učencem in dijakom, ampak jaz bi vendarle rada videla primerjavo stroškov in izračune, s katerimi ministrstvo lahko utemelji svoj predlog za povišanje dotacij na 100 odstotkov.

Kot pogoj za ustanovitev zasebne šole ministrstvo navaja “vsebinsko obogatitev javne mreže šol in/ali uresničevanje ustavne pravice staršev, da usmerjajo vzgojo svojih otrok”. Ministrstvo pravi, da po novem zasebne šole ne bodo smele več zgolj kopirati javne šole, hkrati pa bodo morale zagotoviti enakovreden izobrazbeni standard. Kaj bodo na ministrstvu recimo upoštevali kot vsebinsko obogatitev javne mreže šol in kateri so kriteriji za ugotavljanje, ali je program v skladu s cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji? Glede ustavne pravice staršev, da usmerjajo vzgojo svojih otrok, pa me zanima, kako bo ministrstvo to pravico recimo zagotovilo, če bo interes za vpis v določeno zasebno šolo večji od števila mest, pa bo enaka zasebna šola na drugem koncu Slovenije ali pa druge v Sloveniji sploh ne bo? V tem primeru bo namreč to ustavno pravico lahko uveljavil le del staršev, bo ministrstvo od zasebne šole v tem primeru zahtevalo povečanje števila mest, kaj bodo naredili, če v stavbi za dodatna mesta ne bo prostora, bodo učence, ki se bodo lahko vpisali, žrebali, bodo sprejeti tisti, ki se bodo vpisali prvi? Kaj bodo naredili, če bo premalo učencev za drugi oddelek in preveč za enega? Kaj bodo naredili, če bo učencev manj kot za en oddelek? Kakor koli, če ne bo prostora za vse, nekdo svoje pravice, da usmerja vzgojo svojih otrok, ne bo mogel uveljaviti.

Ministrstvo namerava v zakon tudi napisati, da ustanovitev in sofinanciranje zasebne šole ne sme poseči v pravico učencev do dostopnosti v javne osnovne šole. Ali to pomeni, da bo osnovna šola program izvajala kljub temu, da učencev ne bo za en oddelek ali bodo starši morali otroke vpisovati v šole v sosednjih občinah, krajih, če bodo hoteli otroka imeti v javni šoli, kako bo v tem primeru zagotovljena pravica do dostopnosti v javno osnovno šolo? Ali po novem starši ne bodo več imeli pravice otroka vpisati v najbližjo šolo?

Ministrstvo tudi predlaga, da bi lahko šole ure samostojno razporejale, razen ur materinega jezika (slovenski, madžarski, italijanski), matematike, tujega jezika, ki je obvezni predmet, in športne vzgoje. Ali to pomeni, da se bo šola lahko namesto tehničnega ali glasbenega pouka odločila za dodatne ure kemije, zgodovine, biologije…? Ali ni to v nasprotju z določilom o zagotavljanju “enakovrednega izobrazbenega standarda”? Kakšni bodo kriteriji za to razporejanje ur, kdo jih bo določil, bodo v okviru posameznega razreda oblikovali skupine glede na predmete, kaj če bo dodatno uro biologije nameswto glasbe hotel imeti le en učenec iz razreda? Kako bodo te razporeditve vplivale na učitelje, verjetno bo kateri postal odveč, kateri, ki uči manj priljubljeni predmet, bo imel premalo ur?

Cilj sprememb zakonodaje je po navedbah šolskega ministrstva tudi povečati pomen vzgoje v šoli, zato bo vsaka šola morala sprejeti vzgojni načrt, v katerem bo določila “specifične vrednote, vzgojna načela, vzgojne dejavnosti, pohvale, priznanja, nagrade, vzgojne ukrepe, vzajemno sodelovanje s starši in njihovo vključevanje v uresničevanje vzgojnega načrta”. Ta načrt bi sprejel svet šole na predlog ravnatelja, pri pripravi pa naj bi sodelovali starši, učenci in strokovni delavci. Na tej podlagi naj bi šola določila hišni red in pravila obnašanja in ravnanja. Ker starši nimajo enakih vrednot in vzgojnih načel me zanima, kako si ministrstvo za šolstvo predstavlja usklajevanje, kdo bo razsodnik, če se ne bodo mogli dogovoriti, bodo morali starši svojega otroka prepisati drugam, če se s sprejetim vzgojnim načrtom ne bodo strinjali, ali to ne bo v neskladju s pravico o dostopnosti do javne šole? Ali bodo vzgojni načrt vsako šolsko leto na novo sprejemali ali bo veljal več let?

Ministrstvo za šolstvo predlaga, da bi šola lahko učencu, “za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo ogrožal svojo varnost ali varnost drugih” izjemoma onemogočila udeležbo pri posamezni interesni dejvnosti in dejavnostih nadstandardnega programa zunaj območja šole. V skrajnem primeru bo mogoče učenca brez soglasja staršev tudi prešolati, prav tako bo šola brez soglasja staršev lahko odločila, da mora učenec ponavljati razred, če ne izdela katerega od 3. do 9. razreda. Od ministrstva pričakujem natančno navedbo pogojev za tovrstne odločitve in zakaj se je odločilo to predlagati, želela bi videti konkretne primere, s katerimi ministrstvo lahko utemelji ta predlog.

Ministrstvo predlaga, da bi po novem učence v prvih treh razredih ocenjevali opisno, kasneje pa številčno, splošni učni uspeh pa bi ukinili. Utemeljitev ministrstva: splošni učni uspeh nima jasno določenih standardov in v nekaterih situacijah škodljivo vpliva na učne procese (ni pozornosti na enkratnost osebe in na njegova močna področja, temveč na nejasnem približku, mogoče so zlorabe instituta. Najprej bi od ministrstva rada izvedela, na podlagi katerih meril bodo učitelji ocenili, da mora učenec razred ponavljati, če ne bo več splošnega učnega uspeha? Bo dovolj ena enica, dve enici, bo razred moral ponavljati učenec, ki ima enico pri temeljnih predmetih (materni jezik, matematika, tuji jezik…) ali tudi, če ima cvek pri zemeljepisu, telovadbi…?

Glede na to, da ministrstvo izpostavlja “pozornost enkatnosti osebe in njenim močnim področjem”, me zanima, zakaj ni predvideno številčno ocenjevanje že od prvega razreda? Starši zdaj namreč pravijo, da iz opisnih ocen večinoma ne znajo razbrati, katera so ta področja, kje je njihov otrok močan in kje šibek. Glede na to, da je znano, kakšne ocene je treba imeti za posamezen uspeh, me zanima, katere standarde ministrstvo pogreša pri določanju splošnega učnega uspeha in zakaj jih natančneje ne določi, če ugotavlja, da so pomanjkljivi? Kako “ni pozornosti na enkratnost osebe in na njegova močna področja”, če pa ima učenec v izkazu za vsak predmet napisano končno oceno in je mogoče zelo jasno ugotoviti, pri katerih predmetih je boljši in kje slabši, poleg tega ima v redovalnici napisane ocene, na podlagi katerih mu učitelj zaključi oceno. Verjetno tudi zdaj učitelji ne ocenjujejo oziroma zaključujejo ocen po svoje, ampak imajo za to predpisane standarde. Ministrstvo navaja “zlorabe instituta” splošnega učnega uspeha. Na kaj konkretno misli, kakšne podatke ima o tem? Četudi bodo splošni učni uspeh odpravili, bodo morebitne zlorabe ostale, ali je ministrstvo z analizo po šolah prišlo do drugačnih ugotovitev?

Pojem kakovostne izobrazbe je treba uvesti kot cilj, še piše v tezah za javno razpravo o spremembah šolske zakonodaje. V zakonodaji je treba določiti oziroma izrecno napisati kot cilj tudi “vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj in za dejavno vključevanje v demokratično družbo”. Zanima me, ali bosta omenjena cilja v novi zakonodaji, ki jo pripravljajo na šolskem ministrstvu, zgolj navedena, ker to “zahteva EU v Lizbonski strategiji” ali ju bo zakonodajalec tudi natančneje opredelil. Jaz bi ministrstvo vsekakor prosila, da bi ju natančno definirali, navedli kriterije, jih utemeljili, da ne bo mogel vsakdo uporabljati svojih meril. Naj bo popolnoma, jasno, kaj omenjena cilja pomenita, da bo vsak znal sam ugotoviti, ali njegova izobrazba ustreza Lizbonski strategiji ali ne.

Če ministrstvo z javno razpravo misli resno in namerava predloge in pripombe pri pripravi sprememb res upoštevati, zgolj javna objava tez ne bo dovolj.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |