Serious commitments to quality? Bodite resni!
vojko, sobota, 5. maj 2007Globalni medijski magnat Rupert Murdoch (oziroma njegova News Corporation) ponuja 5 milijard dolarjev za ameriški Dow Jones, podjetje, ki ima poleg drugih medijev pod svojo streho tudi Wall Street Journal. Murdochova poteza je sprožila veliko ugibanj tudi o možnem prevzemu založbe Pearson (med drugim izdaja Financial Times in je največji delničar Economista) oziroma njeni razdelitvi in prodaji ‘časopisne divizije’, torej FT; tržna kapitalizacija Pearsona po zadnjem skoku delnic znaša kakšnih 14 milijard dolarjev.
Microsoft in Yahoo se pogovarjata o povezovanju, poslu, po nekaterih ocenah vrednem celo 50 milijard dolarjev. Britanska glasbena založba EMI je od marčne zavrnitve ponudbe Warner Music (vredni 2,1 milijardo funtov) deležna vedno novih prevzemnih ali združitvenih ponudb. Okrog Reutersa, ene najuglednejših svetovnih agencij, se prav tako smuka več ponudnikov, med njimi je menda najbolj vztrajna kanadska Thomson Corporation; delnice Reutersa so v zadnjih dneh zato občutno narasle, tako da njegova tržna kapitalizacija trenutno znaša okrog 15 milijard dolarjev.
Videti je, da imajo svetovne medijske hiše malce drugačne probleme od slovenskih. Zelo verjetno tudi novinarji. Kaj je manj neprijetno - čvrst politični ali neusmiljen kapitalski objem - bi bil lahko predmet razprave o novinarski avtonomiji. V tem kontekstu se mi zdi bolj smiselno razmišljanje o kakovosti izdelkov. Drugače rečeno, lahko, denimo, kakovostni časopis, kakršen je Wall Street Journal, ‘preživi’ prevzem medijske korporacije, razvpite po bogatem naboru ‘revolveraških’ medijev?
Economist v najnovejši številki izraža prepričanje, da lahko in da tudi bo. Ker meni, da je Murdoch pameten poslovnež, ki poleg tega ve, da je usoda finančnega časopisa odvisna od verodostojnosti objavljenih informacij in ker lahko takšne informacije prodaja tudi preko svoje za jesen napovedane poslovne televizijske mreže (in samo s takšnimi konkurira že uveljavljenemu poslovnemu kanalu CNBC).
But there is a better, third, reason why standards at the Journal would be very unlikely to fall in Mr Murdoch’s care: it is in his interest to keep them high. It does not matter terribly to readers if the gossip about celebrities is true or exaggerated—indeed, when it comes to titillation, there is much to be said for falsehood. But financial news that is untrustworthy is useless. When readers do deals based on financial-news reports, they expect the information to be accurate, down to the last detail. If Mr Murdoch gets hold of the Journal, he will ensure that its reporting is excellent not out of altruism, but because, in the financial newspaper business, that is how you make money.
Jamstvo, ki ga navaja Economist, na prvi pogled ni videti hudo prepričljivo (povrh pa se bo morebiti komu zazdel rahlo majavo tudi zato, ker Economist pač ne velja za medij, pretirano kritičen do kapitala). Večji problem kot v tem, kaj bi Murdoch ‘hotel’, pa vidim sam v tem, kaj mu bo trg ‘dovolil’ (če mu zares uspe prevzeti WSJ). Produkcija kakovostnih časopisov (čeprav, kot v primeru WSJ, spremljanih z dobro spletno ponudbo in čeprav bo njihove informacije mogoče prodajati še na televiziji), pač ni poceni. Preprosti outsourcing/downsizing/cost-cutting recepti lahko povzročijo prav to, česar najbrž Murdoch res niti noče: padec kakovosti, še hitrejši beg bralcev in začetek brezkončne spirale navzdol. Skušnjava zna biti huda: časopisom ne zmanjkuje le bralcev, ampak tudi oglasov, industrija je v ’strukturnih težavah’ in nihče ne ve, ali in kako jih bo preživela, pri čemer so prevzemi in združitve je eden najbolj spektakularnih poskusov prestrukturiranja.
Morda je zato Financial Times v včerajšnjem komentarju (na katerega je opozorila že Darja) bolj zadržan.
The challenge is to reconcile this public good with the pressures of the marketplace and the legitimate interests of investors. There is no single formula. But it is in everyone’s interest that changes in ownership are accompanied by serious commitments to quality.
Od dobršnega dela slovenskih lastnikov medijev takšne zaveze ni mogoče niti pričakovati, ker je preprosto ne bi razumeli. Ker niso iz panoge, nimajo pojma o tem, kaj je (kakovosten) medij. Z drugimi besedami, precejšen del slovenskih medijev je paraliziran prav v času, ko bi moral vse moči, tudi kapitalske, posvetiti spremembam na trgu. Ni izključeno, da bo dolgoročno to zanj pogubno.
Objavljeno pod mediji in splet | 
| 
|
“Od dobršnega dela slovenskih lastnikov medijev takšne zaveze ni mogoče niti pričakovati, ker je preprosto ne bi razumeli. Ker niso iz panoge, nimajo pojma o tem, kaj je (kakovosten) medij.”
V bistvu lastniki slovenskih podjetij veliko krat nasploh nimajo pojma o panogah, v katere vlagajo, pa tudi, če so iz panoge, jih bolj kot dolgoročen razvoj zanimajo kratkoročni dobički. Najbolj nazorni prrimeri, ki se jih na hitro spomnim, so živilska industrija, proizvodnja pijač, elektrogospodarstvo, zavarovalništvo.
V medijih pa jih itak skrbi samo, da ne bi razkrivali packarij, ki jih počenjo v navezavi z vladajočo politiko, ne glede na to, kdo je na oblasti.
@ Vojko
O pričujoči razpravi ima Drugi dom povsem drugačno mnenje od Economista:
http://drugidom.net/author/damijanko/
očitno je, da ne verjame v trg, ampak v regulacijo, tako kot o tem govori Splichal.. škoda, sem mislil, da blogarji verjamejo v svoj medij.. morda bi morali prebrati The World is Flat ali pa kak Economistov survey o novih medijih..
Ups, ne bi o tem.
Glede na to, da sem danes v eni od onih bukev, skozi katere se prebijam, da bi še kaj bilo iz mene, obdelal temo o quality managementu v medijih, bom raje malo dopolnil oziroma pojasnil pojem kakovosti v medijih.
Če je quality v medijih dinamična kategorija (ne bom našteval dejavnikov, ki jo določajo) in je Bild prav tako kakovosten časopis kot FT (v svoji ‘ligi’ pač), potem je treba v primeru WSJ upati, da Murdoch kot založnik ve prav to. Namreč, da New York Post in WSY ne igrata v isti ligi, da on NYP lahko zlorablja za forsiranje svojega županskega kandidata in blatenje tekmecev ali laganje o demokratih ( kar je tudi zares počel, linka sta http://www.newyorker.com/archi.....16fa_fact1 in http://www.americablog.com/200.....ry-in.html ) WSJ pa pač ne, ker je bistvo njegove kakovosti verodostojnost informacij in stvarnost analize (in konec konec, kar zadeva mene, tudi predvidljivem biasu komentarjev).
Marsikaj bo bolj jasno že po tem, kako bo startal omenjeni poslovni kanal. Vanj bo nedvomno investiranega ogromno kapitala, Murdoch pa ne izgublja rad. Torej ni prav verjetno, da bo šel po poti Fox News (pozicioniranega proti CNN), ker si bo return lahko zagotovil samo z hitrostjo, verodostojnostjo … informacij na tem kanalu. Ni verjetno tudi zato, ker konec koncev, kar navaja tudi Economist, iz londonskega Timesa ni delal konkurenta Sunu; zato ima pač druge časopise.
Kaj iz tega sledi? Da ‘pravi’ lastniki medijev, torej zasebni kapital v obliki lastnikov založniških hiš, hočejo predvsem dobiček, zato njihovi mediji največkrat opravljajo, lažejo, hujskajo … in sploh igrajo na populizem in moral majority, v določenih primerih pa skrbno pazijo na to, da njihov medij ‘resni’ medij kakovostno napreduje oziroma vsaj ne nazaduje. Zaradi slednjega imamo WSJ, FT, NZZ, FAZ, Sueddeutsche …, zaradi prvega pa kup solate.
‘Nepravi’ lastniki medijev v podobi države ali zasebnega kapitala iz drugih panog so le izjemoma dovolj razsvetljeni, da so jim te razlike jasne ali pa dobiček iz medijske dejavnosti sploh ni njihov primarni cilj. Delujejo nekako tako, kot če bi, če malo karikiram, naftna družba kupila tovarno avtomobilov zato, da bi ta delala čim bolj požrešne avtomobile.
@saso
“morda bi morali prebrati The World is Flat ali pa kak Economistov survey o novih medijih..”
morda pa bi VI moral predelati vsaj temelje komunikologije, preden se s tako vehemenco greste delanje medijske politike?
Rupert Murdoch’s stunning $5 billion takeover bid for Dow Jones is the key to News Corp.’s strategy to topple CNBC in the potentially lucrative arena of business-news television. Did I say “topple?” Excuse me. I meant “crush.” (Obliterate is probably a tad strong but you get my drift.)
By making this unsolicited offer, News Corp. chief Murdoch proved — again — why he has a reputation as a global media master. Regardless of how observers view him and his media holdings in the U.S. or elsewhere, he understands the ever-changing media landscape better than anyone else. He adjusts to change. He thinks global. He thinks digital. Always, he thinks big.
… http://www.marketwatch.com/new.....siteid=rss …
Ja, na Drugem domu se je vnela zanimiva diskusija v zvezi s Splichalovim člankom v sobotnem Objektivu glede tega, kaj pomeni svoboda tiska in svoboda govora kot ustavnih pravicah ter ali to pomeni državno regulacijo ali ne.
Nisem prepričan, če prav razumem Splichalov tekst. Razumem ga kot poziv državi naj omogoči vsem zainteresiranim državljanom (prebivalcem) enak dostop do izražanja, vendar pa Splichal nikjer eksplicitno ne pove, kako naj to država naredi. Ne vem, ali je s tem mislil, da mora tako regulirati področje medijev, da mora vsak medij vsakemu posamezniku omogočiti, da kadarkoli izrazi svoje mnenje? Torej da mu mora objaviti vsak poslan članek, pismo bralcev, govorni ali slikovni prispevek? Tako bi si jaz predstavljal striktno uveljavljanje ustavne pravice do tiska in govora vsakega posameznika. Toda ali mar s takšno regulacijo država ne posega v avtonomijo medijev in novinarjev? Ali v tako reguliranem sistemu sploh še potrebujemo novinarje ali pa naj se njihova vloga zreducira zgolj na moderatorje javne razprave? Mar ne bi te funkcije bolje opravljali neki od države koncesionirani družbenopolitični delavci?
No, če je Splichal imel v mislih takšno uveljavljanje ustavne pravice do tiska in govora, potem sedanja vlada absolutno sledi njegovim željam. Zadnje spremembe zakona o medijih ( http://zakonodaja.gov.si/rpsi/.....O4285.html ) namreč uvajajo pravico do obvezne objave popravka, kar - kot priznavajo praktično vsi mediji, tudi tisti, ki jih kontrolira država - vodi v precej absurdne situacije. Zadnjič je denimo moral Mag na mestu, rezerviranem za urednikov uvodnik, objaviti popravek poslanca Antona Ropa. Minister Bajuk si je pa v z znamenitem prispevku Vide Petrovčič kar sam vzel pravico in “objavil” svoj popravek ne glede na zastavljeno drugačno novinarsko vprašanje.
Hočem povedati, da pozivanje države k tako striktnemu uveljaljanju pravice do tiska in govora dejansko pomeni konec novinarstva, pomeni konec avtonomije medijev. Pomeni časopise, radijske in TV postaje ter internetne medije, ki zgolj ponujajo prostor vsem državljanom, da tam objavijo, karkoli se jim zdi pomembno, da bi o tem morali biti obveščeni ostali državljani. Glede tega se mi porajata dva utemljena dvoma.
Prvič, verjetno ne bi bilo primerno, da bi bilo v teh “vseljudskih” medijih objavljeno karkoli oziroma nekaj, kar je v nasprotju z javnim redom in moralo (denimo seksistične, rasistične, pedofilske itd. vsebine). Toda kdo bo odločal o tem, kaj je v nasprotju z javnim redom in moralo? Kdo bo odločal o tem, kaj so naše skupno sprejete vrednote in kaj bi denimo utegnilo žaliti denimo osebna ali verska čustva posameznikov? Kdo bo tem cenzorjem podeljeval koncesije za delo? Država? Mar to ne vodi k možnosti zlorab? Mar to ne pomeni, da bi lahko državni cenzorji prepovedali objavo prispevkov, ki pozivajo k ali poročajo o javnih demonstracijah denimo proti nekemu vladnemu ukrepu, saj bi poročanje o tem utegnilo ogroziti javni red in mir? mar to ne vodi nazaj v stare socialistične čase, ko so državni cenzorji odločali o tem, kaj sme biti objavljeno in kaj ne? Mar ni lastniška avtonomija medijev garancija za to, da bomo bolj verjetno obveščeni o nekaterih dogodkih, ki bi jih državni cenzorji raje skrili?
In drugič, če malo spremljate rumene medije (doma in v tujini) ter internetne forume, dvomim, da bi si želeli, da bi bili vsi mediji takšni. Bojim se, da je okus povprečnega konzumenta tovrstnih medijev precej oddaljen od mojih osebnih preferenc.
Kar se mene tiče, si želim brati in gledati resne, objektivne in strokovno utemeljene prispevke kvalificiranih novinarjev v medijih, ki mi vzbujajo kredibilnost zaradi dosedanjih izkušenj z njimi. Ne želim si pa vsiljevanja neke vseljudske kulture. Imam pravico, da me to ne zanima in da me nihče ne posiljuje samo s tem. Ne želim si živeti v svetu Big brotherja. Nimam pa nič proti, če si želijo to gledati tisti, ki pač gojijo takšne preference.
Glede na v začetku omenjeno diskusijo moram reči, da mi je najbližje stališče Tomaža Štiha, ki pravi:
“…Svoboda tiska ni:
- privilegij, da morajo drugi brati tisto, kar si napisal,
- ugodnost, da morajo drugi plačati tisto, kar si napisal.
Je svoboščina. Smeš tiskati svoj časopis. Go for it. Če nimaš dovolj denarja si naredi blog. Ali tiskaj one pagerje. Vse to je tvoja svoboda. Svoboda možnosti poskusiti, ne pa svoboda garancije uspeti.”
In še naprej:
“…Te svoboščine še kako sodijo v ustavo. Tjah. Razlog zato je preprost. Ostati mora zaradi svojega prvotnega in pravilnega pomena, ki bi ga hitro razumel, če bi ti kdo želel zares kršiti svobodo gibanja.
Ti imaš pravico svobode gibanja. Ampak, če ne moreš zbrati za karto v Mehiko pač ne moreš tja. S tem nihče ne krši tvoje svobode gibanja. Toda to, da ti ne moreš v Mehiko ni enako kot, da ti država ne izda potnega lista ali pobira depozit na meji… To drugo ščiti svoboda gibanja.”
K temu je težko kaj dodati. Tomaž je briljantno zadel bistvo pravice do tiska. Vsaj jaz si jo tako predstavljam. Vsakdo pa ima seveda pravico, kar se mene tiče, da misli (in piše in objavlja) drugače.
@Drugi dom
Ne vem kdo se gre medijsko kampanjo? Nisva se najbolj razumela.
Razlika med nama je v pristopih. Vam je bližje regulacija, meni in nekaterim drugim na tem blogu pa je dovolj svoboda tiska v bolj osnovnem smislu - v možnosti. Trg ne daje vedno in povsod najboljših odgovorov, a država je pogosto še slabša, še posebej v vlogi regulatorja. Včasih smo tudi v ekonomiji govorili predvsem o tržnih napakah, danes pa se pogosteje govori o napakah povezanih z vladanjem in intervencijo. Zato je nastala literatura Public Choice.. Najboljši primer kako ne moreš zaupati državi (pa naj gre za zakonodajno oblast ali pa samo sektorskega regulatorja) je pravzaprav Grimsov zakon, mar ne? Zato namesto, da bi verjel, da bo država zagotovila medijsko svobodo, uživam v tej svobodi in glasujem z izbiro.. pač ne kupujem medijem, ki jih ne zaupam.. ter čakam, da bodo novi mediji zrasli iz tržne priložnosti, ki jo ponuja nekredibilno novinarstvo.
khm, ne.pri dostopu gre predvsem za pravico do popravka, ki daje ne-lastniku pravico, da poseže v vsebino medija, če so izpolnjeni pogoji. to je zelo pomembna pravica, ker daje državljanu možnost, da se brani pred mogočno medijsko mašinerijo. da pove svojo plat.
bistveno je še tole:
“Poslanstvo državljanske pravice dostopa do medijev je, kot je pisal Barron, da v določenih okoliščinah lahko tudi državljani, ki niso lastniki množičnih medijev, določajo “dnevni red” javnih razprav.”
kar pa se rešuje preko različnih oblik javnih medijev, ki naj bi dajali več možnosti določanja dnevnega reda tudi tistim posameznikom, predvsem pa skupinam, ki sicer niso lastniki medijev.
da pa te je prepričal štih z njegovim redukcionizmom svoboda tiska=svoboda lastnika, no… kakorkoli.
@sašo
mimogrede, teksta na Drugem domu, o katerem je govora nisem napisal jaz, ampak nek drug pisec. se pa z njim precej strinjam.
praviš:
“Trg ne daje vedno in povsod najboljših odgovorov, a država je pogosto še slabša, še posebej v vlogi regulatorja.”
država je lahko slab regulator, a zaradi tega ni “nevidna ročica” trga nič manj prijazna & blagodejna.
praviš:
“zato namesto, da bi verjel, da bo država zagotovila medijsko svobodo, uživam v tej svobodi in glasujem z izbiro.. ”
morda. vendar kakšna je izbira, če ti v 300+ milijonski državi vse pomembne množične medije obvladuje par korporacij z nedvomnimi političnimi in gospodarskimi interesi? gre res za izbiro? da, lahko rečeš, da pač teh medijev ne spremljaš in bereš khm… bloge. toda, če predpostavimo, da so mediji temelj demokracije, in da omenjeni množični mediji določajo javni diskurz, se še vseeno lahko sprenevedamo, da je vse super, in uživamo v svobodi na margini? kaj to pomeni za demokratične procese? ali ni morda bolje, da od države, kakorkoli nepopolne, zahtevamo recimo, da omeji koncentracijo lastništva medijev? da vsaj poskuša vzpostaviti medije, ki od omenjenih kapitalskih povezav niso življenjsko odvisni?
about grims: grims je pač fenomen, ki razgalja možnosti politične zlorabe v polnem sijaju (kot je recimo murdoch kronski dokaz zlorabe s strani lastnika). ni pa dokaz, da ne gre bolje.
ups… nič manj=nič bolj
‘Thomson Corp. on Tuesday released details of its proposed takeover of Reuters Group, laying out a scenario in which it would offer over $17 billion in a deal to create a counterweight to Bloomberg L.P. in the financial data dissemination world.’
… http://www.marketwatch.com/new.....siteid=rss …
@Drugi dom
Trg je bolj učinkovit alokacijski mehanizem od države v večini primerov. V nekaterih primerih (naravni monopol, mrežni učinki, itd.) lahko trg generira neželeno koncentracijo in posledično nekonkurenčno obnašanje podjetij. Jasno je, da se to lahko zgodi tudi pri medijih. Vendar pa v primeru, ko so stroški vstopa na medijski trg zelo zelo majhni, pa je strah pred nekonkurenčnimi praksami odveč. Predvsem mladi, pa tudi starejši, vedno večji delež medijskih vsebin pobirajo z interneta, kar pomeni, da tržni delež klasičnih medijev upada. Vendar pa tudi pri klasičnih medijih lahko opazimo povečanje konkurence v Sloveniji. Število radijskih postaj narašča in je zelo veliko, število televizijskih postaj prav tako, kar ponovno potrjuje, da se vstopni stroški znižujejo. Pri časopisnih medijih smo prav tako priča spremembam: pred leti povečanje vloge Financ (branost naj bi bila nekajkrat večja od sicer skromne naklade), spremembe politik nekaterih časopisov (Dnevnik), vstop novih časopisov, itd.. Nenazadnje, naklada Delu pada (če že ne prihodki od oglasov), zaradi zmanjšanja kredibilnosti.. v prihodnje lahko pričakujemo tudi transformacijo časopisnega medija zaradi drugačnih oblik medija - drugi nosilci (Delo že razvija aplikacijo z elektronskim papirjem), ki omogočajo več medijev na enem nosilcu (podobno internetu).. Ti podatki kažejo, da trg kljub vsemu deluje precej učinkovito. Bolj me je strah regulacije s strani države, ki se zaradi izprijenih preferenc politikov izrodijo..
Razprava, ki jo je iniciral Jože že pred časom, sedaj pa nadaljeval Mićo, pa je zame povsem enoznačna. Dejstvo je, da so novinarji pogosto strokovno preslabo podkovani. Zato so celo članki zapisani v dobri veri pogosto polni nesmiselnih trditev ali vrednostnih sodb. Na področju ekonomije imamo še posebej zabavne izkušnje z bivšo ekipo Sobotne priloge, ki je podpirala mnenje ene, recimo politične skupine..
Še večji problem pa je, da so nekateri novinarji podkupljivi in so pripravljeni za majhno darilo spisati destruktiven članek na račun kogarkoli.. Zato je toliko bolj zabavno takrat, ko Mićo pove, da so novinarji slabo izobraženi in pokvarjeni.. resnica boli.
@sašo
“Trg je bolj učinkovit alokacijski mehanizem od države v večini primerov.”
In politolog se vpraša: za koga in učinkovitost česa? in za to gre tudi v primerih medijev, a ne. Brez dvoma je trg ekonomsko precej bolj učinkovit mehanizem kot država, toda ravno v tem je catch: mediji nisi samo ekonomski pojav. Ne moremo graditi na predpostavki, da med proizvajalci čevljev in mediji pa ni nobene razlike.
“Vendar pa v primeru, ko so stroški vstopa na medijski trg zelo zelo majhni, pa je strah pred nekonkurenčnimi praksami odveč.”
jah, na trgu blogov so stroški majhni, na televizijskem trgu pa? Ok, lahko postaviš Piko TV in si absolutno medijsko nerelevanten. V Sloveniji imaš dve TV-mreži, nacionalko in Pro Plus, vse drugo je dobro za smeh, drugače pa popolnoma nerelevatno in brez pomena za stanje demokracije (koliko raziskovalnih novinarjev pa ima recimo Paprika? LOL). Lahko resno pričakujemo, da bi bilo možno dobiti novi CBS? Pa ne gre za novo televizijsko postajo, ampak novega lastnika z novim omrežjem, ki bi konkuriralo starim? Khm… vsi trendi kažejo na koncentracijo lastništva in ne obratno. Kanalov je več, lastnikov manj.
“Število radijskih postaj narašča”
in večina je tako lepo lastniško ali drugače povezanih (fenomen Oblak), program pa v 99% neposlušljiv.
“Ti podatki kažejo, da trg kljub vsemu deluje precej učinkovito.”
jah, spet, kaj je učinkovito. Drži, večinoma gre za dobičkonosne projekte. Toda… si kdaj pogledal kakšne neverjetne sheme povezanih lastnikov se gremo pri slovenskih medijih? Sicer to ni nič nenavadnega (svetovno gledano), toda spet lahko govorimo o navidezni izbiri.
http://www.media-forum.si/slo/.....-povezave/
trg komercialnih medijev naravno tendira h
a) koncentraciji, slej ko prej. če vzamemo primer ZDA kot medijsko najbolj razvitega trga, ki pa je regulativno hendikepiran, je smer jasna.
b) komercializaciji vsebin
tako prvega kot drugega vsaj brez določene vloge države ne moreš rešiti.
torej, na mestu je vprašanje:
imaš 100x radijskih programov, vsak dan se pojavi novi… lastniško pa jih obvladujejo recimo tri osebe.
meniš, da je to res izbira, ki je potrebna na medijskem področju? se res lahko vdajaš iluziji, da čeprav vstop na trg morda ni visok, da lahko ti konkuriraš (tako po diskurzu kot poslovno) takim medijskim mastodontom? A niso take razmere sila podobne tistim nekoč, v komunizmu? saj medijev je bilo kar nekaj, predvsem tiskanih, samo ni bil vic v tem, ampak kdo je zadaj vlekel niti.
res priporočam ogled tega videa:
http://video.google.com/videop.....&hl=en
glede blogov: ti so po eni strani res znižali dostop do produkcijskih sredstev, po drugi strani pa jih brez klasičnih korporativnih medijev ni. koliko blogerjev pa je bilo recimo v Iraku? če prerežemo to popkovino, crknejo.
“Dejstvo je, da so novinarji pogosto strokovno preslabo podkovani. Zato so celo članki zapisani v dobri veri pogosto polni nesmiselnih trditev ali vrednostnih sodb. Na področju ekonomije imamo še posebej zabavne izkušnje z bivšo ekipo Sobotne priloge, ki je podpirala mnenje ene, recimo politične skupine..”
no, in kako je to drugače v Financah, kjer to isto počnejo urbasi, kovači, mrkaići…? ja, so tudi drugi glasovi (kot so bili v sobotni), toda ideološka linija je, če smo pošteni, znana. in če smo pošteni, razen ideološke, večina prispevkov omenjenih nima druge vrednosti. Kovač se zadnje čase omenja kot mučenec pod prejšnjimi. Ne vem, ne poznam tistega, kar je delal za Mladino, toda to, kar objavlja v Financah, je pa taka grozljivka, ki je sobotna nikoli ni pridelala.
http://drugidom.net/ucna-ura-i.....a-potrebe/
About Mićo: ne vem, če je pokvarjen, vendar brez dvoma prevečkrat sega na področja, kjer mu je z lahkoto očitati slabo izobrazbo; po domače fahidiot.
@ Jure Mesarič alias Drugi dom
Zanimivo kako teče argument (parafrazirano): tudi če nimamo koncentracije medijev, pa je koncentracija na tistem področju, ki se tebi zdi pomembna.. To pomeni, da gledamo samo koncentracijo medijev, ki ponuja zgolj analitične prispevke. Dejstvo je, da večine ljudi ne zanima poglobljena vsebina. Le zakaj bi se kar naenkrat povpraševanje tako prevesilo v korist medijev, ki temeljijo na črni kroniki, medijskih osebnostih? Zato ker večine ljudi tako ali tako ne zanima. Do njih tudi tisti ne pridejo, ki poskušajo manipulirati javno mnenje. Torej se strinjava, da je medijski trg konkurenčen za tiste, ki jih zanima zabava, ne pa resne teme.
Ne strinjava se v tem, da tiste, ki jih zanimajo resne teme, nimajo možnosti dobiti dobrih informacij. Ampak pri teh sva trčila že ob samo omejitev, da novinarji niso takšni kot bi si jih želeli. Se pravi, tudi če bi bila koncentracija lastništva, bo kvaliteta še vedno nizka. Celo slovenski mediji, ki poskušajo biti strokovni so slabi. Celo Življenje in tehnika, ki naj bi na poljuden način analizirala zanimive teme.. je v resnici nabor “plagiatov” po New Scientistu, American Scientificu, itd. Ne vidim kako bi zmanjšanje koncentracije pomagalo. Kvečjemu nasprotno. Če v panogi obstajajo ekonomije obsega - časopis je tak primer, saj so visoki fiksni stroški oblikovanja medija in nizki mejni stroški - potem bo večja koncentracija pomenila, da si lahko medijska hiša privošči večje raziskovalne stroške. Economist ima dobre članke prav zaradi tega, ker ima globalni trg in si lahko privošči višje fiksne stroške.
Glede Financ pa naslednje: objavljajo tako levičarje kot desničarje, tako ekonomiste, politologe, itd. (Podobno je v Dnevniku..) Morda je več ekonomskih (in manj drugih) argumentov v Financah, kar pomeni, da je večja teža dana tem argumentom. Ampak ekonomija JE zelo pomembna, saj je materialna blaginja v ospredju ljudskega interesa. V tem smislu bi lahko rekel, da je pristranost Financ pravzaprav v skladu z ljudsko pristranostjo. (Študije izražene sreče so pokazale povezanost z relativnim finančnim položajem osebe!)
Ja, v Iraku pa marsikaj manjka, ne samo medijske svobode. Vojne razmere in diktature same po sebi niso najbolj ugodne za katerikoli posel..
Na koncu pa še to. Očitno je, da ne uporabljava ekonomske terminologije. Učinkovitost pomeni, da se ustvarja največja dodana vrednost, ne pa da so dobički največji. (Gre morda za fahidiotizem, ki je očitan Mićotu?) Dodana vrednost je tako vsota plač in dobičkov (pa še davkov), kar pomeni, da se lahko nameni več tako za zaposlene kot za dobičke. Neverjetno je, koliko neumnosti lahko slišimo na račun lastnikov v Sloveniji. Včasih se zdi, da je BDP sestavljen iz 50% dobičkov in 40% davkov, preostalo pa so plače. V resnici je prav nasprotno: za dobičke gre manj kot 10% BDP! To pomeni, da ima večja učinkovitost - tudi produktivnost- korist predvsem za zaposlene.. pa sva spet pri tistem zgoraj..
Skratka, i) še vedno verjamem v to, da so vstopni stroški na večini trgov dovolj nizki, da je konkurenca velika, ii) koncentracija ni nujno slaba za kvaliteto (je pa seveda zgornja meja koncentracije, ki je še dopustna), iii) če kdo res hoče vedeti kaj več, si lahko sam poišče takšne informacije..
@sašo
“tudi če nimamo koncentracije medijev, pa je koncentracija na tistem področju, ki se tebi zdi pomembna..”
Čakaj, a si pogledal članek o lastniških povezavah v slovenskih medijih?
“(je pa seveda zgornja meja koncentracije, ki je še dopustna)”
No, pa smo pri regulaciji. Zdaj moramo se še samo zmeniti, koliko akterjev (pravnih ali fizičnih) pa lahko v neki državi lastninsko obvladuje medije, preden nam postane nelagodno, ko nevarnosti “navidezne izbire” prevagajo nad prednostmi ekonomij obsega.
“Dejstvo je, da večine ljudi ne zanima poglobljena vsebina.”
Se bomo šli kaj je prej, kura ali jajce? In zakaj se pol sploh gremo demokracijo? “ah, javnosti itak ne zanima, kdo je pravzaprav zmagal na tistih volitvah leta 2000 v zda, “Elita” že zna poiskati prave informacije.” Baje. Kot bi pri debati o avtomobilski industriji rekli, avtomobili so res zanič, ampak če ste avtomehanik, jih boste že znali porihtat.
……….
ampak tako se lahko gremo v nedogled. Kar bi nekako želel povedati skozi vso to solato je sledeče:
podjetja so “mašine” za delanje profita. to je njihova edina odgovornost do lastnikov/delničarjev… za to jih imamo. vse drugo je podrejeno in lahko le sredstvo do cilja. če je to resnica, novinarska avtonomija, raziskovalno novinarstvo… ok, če ni, pač ni (bomo pa mogoče malo slabše spali, a na bahamih, a ne). AMORALNE institucije, ki jih take stvari, kot je demokratičnost družbe, kar je vseeno upam še vrednota, ne zanima.
Politika je boj za politično moč. Vse drugo je podrejeno temu, tudi resnica, novinarska avtonomija… Če ta vodi do večje politične moči, ok, če ne… bog pomagaj (z dobrimi mediji pa gre lažje)
Hudič je, ker ta dva sistema, ki sta primarno ustvarjena za druge cilje, uporabljamo za razširjanje informacij in znanja. V prvem primeru preko komercialnih medijev, v drugem preko javnih medijev (no, idealno-tipsko gre tukaj za civilno družbo a okvire postavi politika).
Oba sistema sta nagnjena k zlorabam medijev za ekonomske/politične cilje. Ti praviš, da prvi sistem kontrolira trg, vendar komunikološke analize kažejo, da ima ta mehanizem pomembne pomanjkljivosti, ki pomembno krnijo tisto, za kar imamo medije v demokratičnih družbah. Trivializacija, infotainment, blokiranje pomembnih tem, ki niso v interesu lastnikov (politični ali gospodarskih), lastniška koncentracija, zmanjševanje stroškov na račun novinarskega dela…
Na drugi strani imaš v (po mojem vedenju) vseh evropskih državah javne medije, ki poskušajo korigirati nekatere pomanjkljivosti komercialnih, seveda pa dobiš druge nevarnosti, predvsem s strani politike.
slovenski problem je v obeh sistemih in bojim se, da prvega na splošno (čeprav v posameznih primerih mogoče) z drugimi/pravimi/tujimi… lastniki ne bomo rešili. Gre pač za podjetja z zgoraj omenjenim motivom.
p.s. hvala za pojasnilo o učinkovitosti, ne vem pa, če gre za fahidiotizem, ker to vseeno ni debata o učinkovitosti. Tja se pa res ne bi mešal.
p.s. Financam ne očitam usmeritve na ekonomijo, ampak nekaj drugega.
mimogrede: a si pogledal tisti video in kakšen je komentar?
‘There’s a lot to admire about Rupert Murdoch. His entrepreneurial genius. His willingness to compete and prevail. The Simpsons. But at the risk of sounding like a goofus from the Committee of Concerned Journalists, let me say it straight: He isn’t the right owner for Dow Jones and the Wall Street Journal. The Pulitzer examples listed above demonstrate that the Journal practices a kind of journalism that just isn’t in Murdoch’s wheelhouse, something that should be obvious to him. The Journal succeeds as a business property because readers trust it, and somebody as innately treacherous as Murdoch can be relied on only to destroy the thing he loves.’
… http://www.slate.com/id/2165749/?nav=fix …
tudi dober članek
http://www.salon.com/opinion/f.....9/murdoch/
“The only solution is to get rid of the shareholders” hehe
@Vojko,
očitno tudi v tvojem članku menijo, da se bo Murdoch opekel, če se bo lotil lastništva omenjenih podjetij. Po njihovem mnenju jih bo trg kaznoval na podoben način kot so bralci kaznovali Delo. Trg torej deluje.
Se pa strinjam @Jure, da je potrebno paziti na tržno strukturo. Ta vsekakor ne sme biti preveč koncentrirana, ker dobimo enostransko podobo.
Ne, še nisem imel časa pogledat (90 minut je precej dolga reč).. morda bom pogledal za vikend..
‘Thomson Corp. could announce as early as Tuesday that it has agreed to acquire Reuters Group Plc for about 8.7 billion pounds ($17.24 billion) in cash and stock, cinching a deal the news and data providers outlined earlier this month, according to a media report.’
… http://www.marketwatch.com/new.....siteid=rss …