Turčija je torej trenutno in! V Sloveniji je to na kulturnem področju, kjer CD, Druga godba in Radio Študent že celo pomlad predstavljajo “best of the best” sodobnega kulturnega utripa te dežele. In na to sem kot Slovenec zelo ponosen – čestitke organizatorjem! V preostalem delu EU je Turčija in, ker je mogoče s prastrahovi pred Turki izvrstno manipulirati domačo politično sceno ter s takšnim utrjevanjem “Trdnjave Evropa” pridobivati čas za reševanje institucionalnih neskladij te nadnacionalne tvorbe, ki je bila postavljena kot EU-6, sedaj je pa narasla na EU-27.

No, in tudi preostali svet, zbran okrog “koalicije voljnih”, se čedalje bolj zaveda posledic porušenega ravnovesja, ki ga je v arabskem svetu povzročil napad na Irak. Iran bo namreč po tej vojni prepričljivo in praktično edini okrepljeni igralec na igrišču, vse druge pa lahko že sedaj označimo kot zgolj “žalujoče ostale”. Turčija je nad vojno v Iraku zaskrbljena zaradi de facto nastanka kurdske države na severu Iraka in hkrati razočarana nad kurdskimi voditelji, ki so še do pred kratkim lahko potovali po svetu zgolj zaradi turških diplomatskih potnih listov, sedaj pa z vso vnemo popravljajo demografsko sliko ter iz Kirkuka izseljujejo turkmensko prebivalstvo.

Vsekakor pa je Turčija v teh dneh najbolj in v sami Turčiji. Zgodile so se tri stvari. Prva je, da je vladajoča, zmerno islamistična AKP predlagala zunanjega ministra in člana svoje stranke kot kandidata za predsednika republike. Druga je, da je ustavno sodišče upoštevalo petkovo opozicijsko obstrukcijo parlamenta v prvem krogu volitev in razveljavilo volitve. Tretja, simbolično najbolj zanimiva stvar pa je, da je glavni štab turških oboroženih sil na svoji spletni strani objavil, da se v politične prepire ne namerava spuščati, da pa priporoča politikom, naj Turčija ostane sekularna. V zvezi s slednjim nekateri že izražajo nekoliko cinično občudovanje sodobnosti turških oboroženih sil, ki da so na ta način preko svojih spletnih strani izvedle de facto državni udar – v zgodovini turške republike že petega po vrsti.

Na razgledih.com sem že opisoval politično sceno v Turčiji ter predvsem svoje videnje nestrpnosti na obeh političnih spektrih: na posvetni strani očitni, celo nekoliko skrajni, vendar mogoče tudi utemeljeni prastrah pred v dokaj modne rute okrašenimi ženami predsednika vlade in predlaganega kandidata za predsednika republike. Ja, kaj za boga pa jih moti, da gospe lepo, celo seksi naličene, simpatično in ponosno kukajo izpod svojih svilenih pokrival?! (No, če vprašanje nekoliko sfriziramo in ga postavimo v politično okolje našega podalpskega sveta, bi se pri nas lahko glasilo: Ja, kaj za boga pa avstrijske Korošce moti tistih nekaj dvojezičnih napisov? Ali gledano iz drugaga zornega kota: Ja, zakaj pa Slovencem toliko pomeni tistih nekaj dvojezičnih napisov na tablah ob vhodu in izhodu iz nekdaj večinsko slovenskih vasi na avstrijskem Koroškem?) A tako je: gre za to, da je sta simbol in knjiga velikokrat pred dejstvi in v Turčiji to velja še posebej.

S tem, ko stranka AKP, ki ima 2/3 večino v parlamentu, za predsednika republike ni predlagala nekoga iz sekularno opredeljenega okolja, recimo, Vrhovnega ali Ustavnega sodišča, je testirala, kako daleč pri svoji ambiciji po obvladovanju vseh vej oblasti lahko gre. Skoraj popolnem obvladovanju, kajti poleg parlamenta, vlade in predsednika republike bi bilo “treba” nekaj storiti tudi s “političnim” obvladovanjem vojske. Najave, da bo islamistična AKP, ki ji posvetni krogi očitajo, da ima “prikrito islamistično agendo”, namreč, da želi turške gospe in, še huje, tudi punce, zaviti v opoj prečudovitih svilenih rut ter tako preprečiti pohotnim moškim očem, da bi jih belina kože zapeljala k nespodobnim mislim (krivda je, seveda tudi pri Turkih, na strani punc!) to storila, so v zadnjem mesecu dni spremljali dokaj redni shodi in demonstracije, najbolj množične tiste v nedeljo v Istanbulu. Demonstracije v Turčiji pa so, tako kot vse, kar lahko označimo kot tipično “turško”, slastne kot baklava in strastne kot glasba tradicionalnih muzkontarjev, glasna ter polna ritma in nenadnih preskokov, vendar vztrajna v svojih staccatto ritmih. Skratka; demonstracije v Turčiji so obupno nabite z energijo in – ja tudi to je treba poudariti – z belim polmesecem in zvezdo na krvavo rdeči podlagi.

Skratka, kot povsod po svetu tudi v Tučiji aroganca oblasti nima meja in te ji je v sredo pokazala sodna veja oblasti. Vendar pa tudi tukaj AKP in njena vladajoča elita kažeta neverjetni smisel za strateško razmšiljanje. Predsednik vlade Erdogan, je na tiskovni konferenci najprej povedal, da “gre za izstrelek v telo demokracije” ter hkrati napovedal predčasne parlamentarne volitve, ki naj bi se zgodile 24. junija. Glede na to, da so bile redne volitve itak predvidene za letošnjo jesen, je AKP pri svojih volilcih s tovrstno “zmernostjo” in “pripravljenostjo na kompromis” predvsem pridobila. Povrh je že sedaj jasno, da se parlamentarci ne bodo odpovedali delu svojih plač, ki naj bi bile izplačane do konca junija, zato bodo parlamentarne volitve najverjetneje šele konec julija, pravijo poznavalci.

Vendar, naj bo že kakor že pač bo, vsekakor je bistvo zaostrovanja celotne zgodbe okrog volitev za predsednika republike v morebitnih spremembah turške ustave. To je namreč tisto, za kar si prizadeva vladajoča garnitura. Najprej bi na velika vrata v ustavo pripeljali neposredne volitve predsednika republike (tja, da se izognemo zmedi, ki smo jim priče zadnjih nekaj tednov, mar ne?!), potem bi - po parlamentarnih volitvah seveda - našli še kakšen argument, ki bi Turčijo pripeljal bliže EU (recimo Ciper, pa kaj na temo človekovih pravic …) in seveda potipali, a zgolj potipali, tudi kaj na temo islama kot zgodovinskega izročila tukajšnjega naroda (no, nekaj podobnega, kot je bilo s predlogom, da se v novi evropski ustavi pojavi beseda “krščanstvo”).

Objavljeno pod svet | | |