Dimnikarji so v starih časih hodili po hišah in čistili dimnike. Bili so v črnih oblekah, s črnimi kapami, vozili so se na črnih kolesih, prek rame so jim visela črna omela na zviti pleteni žični vrvi. Človek, ki je videl dimnikarja, se je prijel za gumb. To naj bi mu prineslo srečo, ali ga vsaj obvarovalo pred nesrečo. Starih časov pa že nekaj let ni več in srečanja z dimnikarji so povsem drugačna.

Lastniki hiš, ki se ogrevajo z energijo zemeljskega plina, so se pred leti še čudili, ko je na njihovih vratih pozvonil dimnikar. Potem so mu prijazno povedali, da pri njih čiščenje dimnika ni potrebno. Plin ima namreč sijajno lastnost, da ne pušča saj v dimniku. Kar je dimnikar sprejel s priučeno potrpežljivostjo, saj je to vedel bolje od njih. Navsezadnje je strokovnjak za te zadeve. Potem je rekel: Moment! In iz žepa potegnil papir z uredbo, s katero sta se država in pooblaščeni dimnikar brez vaše vednosti dogovorila, kako bosta skrbela za vaš dimnik.

Osuplost nad skrbno državo in ustrežljivim dimnikarjem s koncesijo je bila kriva, da je dimnikar vstopil v hišo, s pogledom premeril brezhibno čisto kurilnico, malce pomeril z neko neznano napravo in strokovno ocenil, da dimni vodi ne potrebujejo čiščenja. Storitev, ki je trajala največ 10 minut (samo v primerih, ko je lastnik potreboval najmanj pet minut, da je dimnikarju pustil opraviti njegovo poslanstvo), je bila s tem opravljena, sledilo je še pisanje računa. Skupaj z davkom je zdaj že pošteno besnega lastnika hiše z ogrevanjem na plin to stalo dobrih 30 evrov.

Ogorčeni nasprotniki dogovora med državo in pooblaščenimi dimnikarji so se uprli že januarja, ko so ustavno sodišče zaprosili, naj oceni ustavnost teh uredb, danes pa so na zborovanju v Kranju obljubili, da bodo ta državni poseg v zasebno lastnino preprečili za vsako ceno. Dokler tega ne uredijo po zakoniti poti, pa pozivajo ljudi, naj nepovabljene dimnikarje ljudje preprosto - ignorirajo.

Objavljeno pod opilki | | |