Z akademiki gre hitreje kot s kadilci
vojko, sobota, 28. april 2007Tako soglasne napovedi ‘odpora’ minister za visoko šolstvo znanost in tehnologijo Jure Zupan še ni dobil. Slovenska rektorska konferenca je osnutek krovnega zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti (ZVŠRRD) dan pred praznikom upora proti okupatorju ocenila kot neprimernega za obravnavo in ministra pozvala, naj ga umakne.
Po tonu je stališče rektorske konference ultimat: ali bo minister osnutek zakona umaknil in novega pripravil v sodelovanju širše znanstvene in akademske skupnosti ali pa bo dobil ‘vojno’ na celi črti. Zakon da je ‘konceptualno zgrešen, pravno nedodelan, sam po sebi poln vsebinskih neskladij in z vidika posameznih rešitev neustaven’ in celo ‘napad na evropsko razumevanje avtonomije univerz’.
Kot tak izraža nezaupanje do akademske skupnosti in njene sposobnosti uresničevanja ustavno zagotovljene avtonomije. Za nameček pa vzpostavlja privilegiran položaj zasebnih visokošolskih organizacij nasproti javnim in državnim, čeprav zasebni sektor na tem področju v Sloveniji nima skoraj nobene tradicije. Znanje obravnava kot tržno blago na dereguliranemu tržišču, spodbuja elitizacijo ter omejuje dostopnost visokega šolstva z uvedbo šolnin in zmanjševanjem pravic študentov.
Podobno stališče je izrazil senat ljubljanske univerze, osnutek zakona pa sta ostro kritizirala tudi poslanca Slavko Gaber in Rudi Moge. Ministrstvo se na stališče rektorske konference še ni utegnilo odzvati, v odzivu na kritiko Gabra in Mogeta pa je med drugim poudarilo, da ima ministrstvo namen prisluhniti strokovni javnosti, ki na podlagi pripravljenega osnutka lahko prispeva k oblikovanju ustreznega predloga zakona.
Cenjenim akademikom (in tudi poslancema, zlasti Gabru) v podobnih primerih ne kaže zaupati nič bolj kot zdravnikom, sodnikom … in vsem drugim ‘javnim’ cehom, ki se refleksno postavijo na zadnje noge vselej, ko nekdo na glas pomisli, da bi morda vendarle lahko še kaj prebrali, premislili, izboljšali, drugače organizirali, racionalizirali in podobno. Zakaj bi torej rektorski konferenci verjel? Konec koncev v svojem stališču ni niti malo izdatna z argumenti, toliko bolj pa s kvalifikacijami.
Če je nevarnost, ki grozi slovenskemu visokemu šolstvu s tem osnutkom tolikšna, bi se rektorska konferenca morala bolj potruditi z utemeljitvami; navsezadnje ne vidim razloga, da v ’splošnem interesu’ osnutka ne bi kar objavila (če ga že ministrstvo ni). Drži sicer, da je mogoče na podlagi prejšnjih ravnanj ministra Zupana (in pisce osnutka) ‘utemeljeno osumiti’ najmanj za nestrokovnost in klientelistično favoriziranje zasebnih visokošolskih ustanov, a drži tudi, da bi prav zato rektorska konferenca morala imeti z argumentacijo lahko delo. Vendar priložnosti ni izkoristila.
To se mi zdi nenavadno toliko bolj, kolikor je ministrstvo samo ‘kvalificirani’ javnosti prefinjeno določilo in odmerilo čas za oblikovanje pripomb. Osnutek sam je bil pripravljen 18. aprila, teden dni je trajalo, da ga je minister Zupan s sodelavci predstavil univerzam, javnim raziskovalnim zavodom, Študentski organizaciji Slovenije in SVIZ, že 7. maja pa bi rad minister imel na mizi vse pripombe in predloge nanj. To ni resno, ampak žaljivo: celo razprava o osnutku ‘protikadilskega’ zakona je trajala dalj časa.
Po praznikih bo četrtek 3. maja in če se bo zgodilo kaj presenetljivega, bo minister v ponedeljek 7. maja imel razmeroma prazno mizo. Ko bo enkrat stekel, pa bo predlagalno-glasovalni stroj vladajoče koalicije bistveno težje zaustaviti.
*** dodano 2. maja 2007 ***
Osnutek zakona je tukaj.
Objavljeno pod kultura in šolstvo | 
| 
|
Če že ni Ministrstvo za VŠZT ponudilo sodobnega načina sprožanja javne razprave ob svojem osnutku ZVŠinRRD v obliki ustreznega foruma na svojih spletnih straneh se nam vsaj s komentarji k temu zapisu ponuja možnost zapolnitve te pomanjkljivosti. Osnutek zakona in tudi stališče Rektorske konference (RK) še kako “zaslužita” angažiran odziv najširše strokovne in siceršnje javnosti. Pisec gornjega zapisa je utemeljeno izrazil pomislek tako k dosedanjemu postopku obravnave osnutka (npr. brez javne objave!), kot tudi k skromni obrazložitvi njegove zavrnitve s strani RK. Mislim, da bi bilo na teh straneh priložnosti dovolj, da se zamujeno popravi. Najprej pa bi bilo seveda nujno, da Ministrstvo objavi osnutek na spletu.
Visokošolstvo v Sloveniji je v veliki krizi. Vsebinsko, institucionalno, predvsem pa v svojih outputih in načinih delovanja. K temu je prispevala adakemska sfera sama, kot tudi nosilci odločanja s strani države. Nihče ni zadovoljen s stanjem, ne profesorji, ne univerzitetni funkcionarji, ne študenti, ne predstavniki države, ne tisti, ki študente dobivajo v zaposlitev. Sistem je rigiden, nedinamičen, nekompetitiven, predvsem pa nestimulativen za študente in za profesorje.
Najmanj kar si v takem položaju univerz ta družba lahko privošči je pobalinsko sprevračanje zakonskih okvirjev, hitre rešitve brez razprave, neproduktivne revolte državnih univerz. Odziv rektorske konference je političen in subjektiven. Je zgolj reakcija na enako političen in subjektive odnos resorja. Minister je vizionar brez resne vizije, opravilno nesposoben, vendar dovolj zloben, da se igra z navidezno stabilnostjo univerz. Te je potrebno spremeniti, vendar ne na ta avtorativiven, na način komuniciranja bebav način. Komunikacije med rektorji in ministrom namreč že dolgo ni. Rešitve so se skrivale. Gre za napenjanje mišič in nič več. Namesto temeljite reforme, bomo imeli ideološki spopad rdečih in črnih. Izgubila bo predvsem univerza.
Ja, Vojko, tukaj zelo smrdi, na vseh straneh. In je pomembneje, kot si predstavljamo. Nova elita se kuje na napačnih podlagah, ampak sistem je vsaj funkcioniral, sedaj lahko še tega ne bo več.
Ja, Franc, najmanj, kar bi rabili je predlog zakona na internetu in odprta javna razprava. Pišimo, odpirajmo razpravo.
Ali mi lahko kdo razloži, kaj se tu dogaja? Moja hčerka gre jeseni na univerzo. Naj gre raje v tujino? Do evropskih štipendij ni tako težko priti…
Barbara, če tvoja hči le lahko gre, naj gre v tujino, čeprav so v krizi tudi univerze v drugih članicah EU.
Ne sprejemam logike, da naj moji otroci gredo študirat v tujino, ker so naše univerze slabe. Niso tako slabe kot izgledajo, je pa problem, da je tok sprememb obrnjen navzgor in ne navzdol. V univerze se ne vlaga, zakonske spremembe, ki jih ponuja vlada, pa ne obračajo kursa na bolje, ampak nasprotno podirajo še tisto, kar je dobro. Komu za vraga so odgovorni nosilci odločanja v vladi in na univerzah.
@ barbara & emil: vsekakor; najslabše bi bilo, ko bi pristali na logiko, da ker doma nimamo urejenih zadev, individualno rešujemo zadrego npr. z odhodom v tujino. Kaj pa oni, ki te možnosti nimajo: ali naj ostanejo prepuščeni na milost in nemilost pešajočemu javnemu šolstvu, zdravstvu… Univerze so v našem kulturnem krogu nedvomno še vedno jedro ohranjanja družbene in nacionalne biti, vsako podrejanje parcialnim interesom npr. kapitala, ideologije ali zgolj oblasti bi imelo nepopravljive posledice.
@ bumerang: res da tudi v tujini lahko zaznavamo negotovosti in nedorečenosti v visokošolskem sistemu; vendar gre zlasti v EU za posledice prilagajanja in iskanja novih poti, kar zlasti odraža t.i. Bolonjska reforma. Vendar je zelo kočljivo sočasno spreminjanje osnovnega koncepta organiziranosti visokega šolstva /npr. naš “Osnutek”/ in posodabljanje učnega procesa (npr. Bologna), če ju vzročno posledično ne povežemo. Ob nedorečenem (!!!) bolonjskem procesu v našem prostoru pa je prava katastrofa povsem nepovezano dodajati še konfliktne rešitve načrtovane zakonodaje.
Malo sem brkljal po mreži, pa zakona nisem našel. Mi lahko kdo našteje vsaj nekaj osnovnih premis, da vem
o čem govorimo in kako zgrešeno je.
Že nekaj časa pa je jasno, da je ameriški sistem najboljši z vidika doseganja vrhunske kvalitete. Evropske univerze močno zaostajajo, še najbližje pa so angleške univerze. In kaj imajo američani takšnega, česar mi nimamo? Zelo spontano organiziran nabor predlogov je naslednji
Kadrovska politika
1) ne kadrujejo dodiplomskih študentov za asistente, ampak doktorante na akademskem trgu; čeprav sem tudi sam prišel do delovnega mesta na ta način, pa vem, da ni najboljši; posledica tega je, da se ne izbere najboljši kader po objektivnih merilih - zmožnost raziskovalnega dela, ampak predvsem po merilih sposobnosti reprodukcije znanja; takšen način kadrovanja pomeni tudi določeno mero obligacije s strani fakultet, da asistente, ki ne dosegajo mednarodnih standardov vseeno promovirajo; na številnih fakultetah so še do nedavnega napredovali osebe brez enega samega SSCI ali SCI članka
2) z vidika kadrovske politike je problem tudi ta, da ni možnosti, da človeka, ki ne dosega akademske odličnosti ni mogoče zamenjati; tako so na številnih univerzah slabi predavatelji in slabi raziskovalci (pogosto oboje hkrati), ki ohranjajo pozicije in tako škodijo osebnemu razvoju številnih mladih ljudi
3) delovne obremenitve za mlade asistente so napačno razporejene; asistenti stažisti imajo delovno obveznost npr. 300 ur letno, kar je bistveno več kot docenti (180 ur); takšen sistem pomeni, da morajo preveč časa nameniti pedagoškemu delu in premajhen del raziskovalnemu delu; če se ne odločijo za študij v tujini, so pogosto obsojeni na nižji raziskovalni potencial
Politika nagrajevanja
4) pedagogi na univerzah imajo plače določene s kolektivno pogodbo, ki jo izpogaja SVIZ; vodstvo SVIZ-a se ne zavzema za plačni sistem, ki bi bil za razvoj univerze resnično koristen; plače so povsem fiksne in niso odvisne niti od kvalitete predavanj niti od kvalitete raziskovalnih del; če bi hoteli spodbujati odličnost, bi moral imeti dekan oziroma profesionalni menedžment imeti večji delež proračuna namenjen variabilnemu delu; ameriške univerze se pogajajo na podlagi kvalitete posameznika - nobelovcem so pripravljene ponuditi tudi milijon dolarjev letno
Vodenje univerz
5) univerze bi morale biti vodene s strani profesionalnega menedžmenta in ne dekanov iz vrst
profesorjev; profesionalni menedžment, ki je usmerjen k določenim ciljem: akademska odličnost, kvaliteta predavanj, čim večja vrednost diplomantov na trgu itd.; če je vodstvo iz vrst akademikov je nagnjeno k temu, da ohranja status quo: kako se lahko dekan vrne med kolege po opravljeni funkciji?
Sistem financiranja
6) sistem financiranja favorizira javne institucije in institucije, ki so starejše po izvoru; novi programi imajo lahko bistveno večjo vrednost kot stari programi, pa so stari financirani po inerciji; sedanji sistem tudi predpisuje, da v kolikor je cena programa višja, država ne bo sofinancirala takšnega programa; bolj smiselen sistem je vaučerski, kjer država pokrije določen del cene študija ne glede na višino, študent pa pokrije preostali del
7) minister določa kvote za vpis po posameznih programih po lastnem posluhu; doslej še nisem videl nobenega izračuna, ki bi pokazal kakšna je vrednost (plača, brezposelnost, oblike prve zaposlitve, itd.) diplomanta posamezne šole in v kolikšni meri se je ta vrednost spremenila; kvote bi morali ukiniti, sistem pa spremeniti tako, da bi se delež vrednosti vaučerja spreminjal; naj se študenti odločajo sami, obenem pa naj ministrstvo končno zbere nujne podatke
Predavanja v angleščini
8/ tuji predavatelji so v veliki meri izločeni iz slovenskega izobraževalnega sistema, saj se v angleščini lahko izvajajo zgolj predmeti, ki hkrati že potekajo v slovenščini (ali pa so vsaj razpisani); konkurenca na slovenskem akademskem trgu je tako omejena
Segregacija študentov
9) od leta 1991 do 2007 se je delež vpisanih v tekoči kohorti na fakultete skoraj potrojil; to pomeni, da se je sposobnost dojemanja kompleksnejših vsebin bistveno zmanjšala s strani povprečnega študenta zmanjšala; zahtevnost študijskih programov se iz leta v leto znižuje, kar pomeni, da so bolj dojemljivi prikrajšani za vrhunske rezultate; v prihodnje bi morali povečati segregacijo študentov tako, da bi ohranili vstopne pogoje na posamezne programe; država naj bi takšne programe financirala v večji meri (npr. večja vrednost vaučerjev), če gre tržno bolj vredne programe
Konkurenčna klavzula
10) v zadnjem času je univerza v ljubljani pričela z vsiljevanjem konkurenčne klavzule; to pomeni, da nekdo, ki je zaposlen na eni izmed fakultet ene izmed univerz ne more delati na članici druge univerze; ta ukrep je nesmiseln tako z vidika dvigovanja kvalitete študija kot z vidika dejstva, da so vse institucije državne! ter
Raziskovalno delo na univerzah
11) sistem financiranja v Sloveniji je tak, da se pedagogom ne izplača delo, ne samo na slovenskih raziskovalnih projektih (CRP, itd) ampak tudi na evropskih projektih; razlog je v tem, da je višina dohodka, ki ga lahko akademik prejme od države navzgor omejena; to pa še ni ovira, da ne bi akademiki z avtorskimi pogodbami zaslužili nekajkrat več kot je dohodek od države;
Lahko bi še našteval, a zaenkrat se mi zdi tale seznam že precej dolg.
Sašo,
strinjam se z večino točk, razen morda z vavčerskim sistemom (sliši se dobro, vendar ura učitelja je zelo različno financirana od programa do programa, enotni vavčerski sistem bi favoriziral po naravi cenejše študije). Vsekakor pa je potrebno financiranje temeljito spremeniti. Dodati je potrebno tudi, da bi kazalo na novo rangirati vse učitelje (tudi redne) in to po enotnih kriterijih za posamezne discipline in za vse univerze. Narediti program kadrovskega prestrukturiranja, ki bi temeljito pomladil in znanstveno utemeljil univerzo. Da bi kazalo voliti najboljšega po vnaprej definiranih področjih, ki opredeljujejo sistem ponudbe znanj, ter ne dovoljevati, da ena področja izumirajo, druga pa se širijo, ker so pač trenutno bolj propulzivna, ali pa imajo smolo s kadrovsko strukturo.
Če hočemo voditi razpravo, pa bi kazalo najprej seveda dobiti predlog zakona. Bom organiziral, da se bo pojavil na “razgledih”….
Kaj pa švicarske univerze? V Bruslju ta sistem velja kot zgled, menda zagotavlja kakovost, konkurenco in je učinkovit.
Švica ima dobro kombinacijo ameriškega in tradicionalnega evropskega pristopa. Meni je všeč to, da morajo tudi redni profesorji obnavljati habilitacije. Drugače pa so jasni kriteriji, ki se tudi izvajajo (Švica pač), ter sorazmerno podjetniška naravnanost univerz.
Švica ima zelo elitističen sistem. Na faks spustijo le 20% tekoče kohorte, kar je toliko kot v Sloveniji leta 1991. Njihov sistem je dober le v obliki, ki bi dopuščala 45% vpis tekoče generacije, torej s segregacijo študentov.
Se strinjam z Emilom o obnavljanju habilitacij. Glede vaučerskega sistema, pa menim, da ni nujno tako. Že sedaj se financira bolj poceni študij - ekonomija je cenejša kot strojništvo.. Verjetno tudi vavčerski sistem lahko priredimo tako kot so prirejeni boni. Bi bilo pa potrebno veliko računanja.
Sašo,
če zgolj ukineš kvote za vpis (dijakom omogočiš, da se sami odločajo za smer študija) in hkrati ohraniš sedanje “vstopne pogoje” (uspeh v srednji šoli oz. število točk doseženih na maturi), nisem prepričana, da rešiš problem glede “zmanjšanja sposobnost dojemanja kompleksnejših vsebin s strani povprečnega študenta”. Z neomejevanjem vpisa (ukinitev kvot) dosedanji vstopni pogoji ne bi imeli več smisla oz. dejansko ne bi imeli več nikakršnih vstopnih pogojev.
V primeru ukinjanja kvot bi bilo smiselno redefinirati vstopne pogoje (ne vem - mogoče ponovno uvesti nekakšne sprejemne izpite, pri katerih fakultete same opredelijo zahtevani nivo znanja in veščin za sprejem na posamezni program). Mogoče pa je rešitev preprosto v tem, da se zahtevnost študijskih programov, pogoji napredovanja v naslednji letnik in kriteriji ocenjevanja pri izpitih pod nobenim pogojem ne znižujejo. Manj sposobni bodo tako avtomatično odpadli.
Na hitro o konkurenčni klavzuli:
vsaka čast profesorjem, ki zmorejo danes predavati v ljubljani, jutri v kopru, ob vikendih pa še mogoče v mariboru, ob tem pa jim čas ostane še za raziskovalno delo, pisanje, pogovor s študenti, pomoč pri seminarskih, diplomskih, magistrskih nalogah…
vse to zmorejo le supermani. no, kakovostno.
p.s. konkurenčna klavzula ima še en razlog; s tem je UL dala brco v rit politiki in njeni praksi “univerza v vsako slovensko vas”, ki je gradila ravno na teh letečih profesorjih.
Drugi dom,
Ce bereš vseh 11 točk kot celoto, skupaj z Emilovim predlogom o obnavljanju habilitacij potem boš videl, da gre za predlog celovite in korenite spremembe visokošilskega sistema. Tržno naravnane fakultete s ciljno usmerjenim managementom težijo k temu, da zaposlujejo in najemajo zgolj najboljši in najsposobnejši kader, ga glede na kvaliteto opravljenega dela (pedagoškega in raziskovalnega) tudi nagrajujejo in skladno s tem obnavljajo pogodbo o zaposlitvi. Če pri delodajalcu nisi sposoben zagotoviti določenega nivoja kvalitete potem v naslednjem študijskem letu pri njem najverjetneje ne boš več predaval. V tem primeru je odvisno od posameznika na kolikšnem številu fakultet bo sposoben kakovostno izpolnjevati vse obveznosti. Konkurenčna klavzula torej ni potrebna.
V sedanjem sistemu, kjer ni sankcij za slabo opravljeno delo, pa imaš tudi take profesorje, ki delajo zgolj na eni fakulteti, pa še na tej svojega dela niso sposobni ustrezno opraviti. Večina obveznosti (pogovori s študenti, svetovanja, pomoč pri izdelavi dipolomskih in magistrskih nalog, itd.) pa je prepuščena asistentom.
Na kratko in v grobem povzemam spremembe zakonske ureditve visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti, ki jih predlaga izvršna oblast. Upam, da ga bo uspelo obesiti tudi na web.
Predlog v glavnem sloni na obstoječi ureditvi. Urejuje precej na splošno. Večina predlogov o katerih teče tukaj razprava ni zajetih. Kaj pa je novega?
1. Uvaja se direktor Visokošolskih organizacij (VO: univerze, fakultete…).
To načeloma ni slabo. Nasprotno. Univerzitetni učitelj - funkcionar ni usposobljen za vodenje organizacij, ki obračajo po nekaj milijonov evrov.
2. 7 letna državna koncesija za izvajanje učnih programov.
Državne univerze in zasebne (nastajajoče) fakultete in univerze lahko kandidirajo za javna sredstva. Programi se ocenjujejo in lahko tudi ugašajo, nastajajo novi. Načeloma ni napačno, vendar to lahko pomeni v praksi (prvi znaki), da se bodo novi (in zasebni) favorizirali na račun starih, ob različnih vatlih (primerjaj Pravno fakulteto UL in Evropsko pravno šolo v Novi Gorici). Politika se bo igrala s kreiranjem šol v vsako slovensko vas. Destabilizacija obstoječih. Izguba tudi dobrih elementov, na drugi strani pa nastajajo nove šole užaljenih, neizživetih profesorjev in lokalnih politikov. Kdor je dober, ne rabi nove šole. Dobri nameni, če so sploh bili, se bodo torej izjalovili. Garantiram, vsaj pri tej opravilni sposobnosti in interesni naravnanosti (katerekoli vlade).
3. Visokošolske strokovne program izvjajajo visoke strokovne šole.
To je prava revolucija, saj večina visokošolskih strokovnih programov nastaja na državnih univerzah (predvsem tehniški programi). Če človek dobro razume predlog, potem naj sedanje članic državnih univerz ne bi smele imeti visokošolskih strokovnih programov. To načeloma ni slabo, saj je težko zagotoviti, da isti kadri predavajo “strokovno” in “znanstveno”, pa vendar finančno in kadrovsko je to zelo pomemben del ponudbe znanj na marsikateri fakulteti. Bodo te fakultete kreirale posebne visoke strokovne šole (če bodo želele zadržati kadre in denar), ali jih bodo enostavno morale opustite? Kaj je z že akreditiranimi programi? Dualnost visokošolskih in univerzitetnih programov, oboji so namreč prva stopnja izobraževanja, ki lahko nadaljujeta v drugo, je tako slovenska posebnost, ki nima primere. Po tej logiki, lahko nekdo brez mature pride do doktorata. Pa zakaj ne? Kar je sporno, da zakonodajalec sploh ne vidi kaosa, ki ga bo povzročil s tako napisanimi predlogi. Vsekakor ne dovolj premišljeno…
4. Širjenje pravic Sveta za visoko šolstvo in … .
Svet je v sedanjem mandatu počasi že dobival magično moč v sistemu. To izgleda tako, da neko samoupravno telo, kjer so ljudje kandidirani netransparentno, odloča o usodi visokega šolstva. Roka roko umije. Zgolj inštitucionalizacija interesov. Svet se bo širil še na evalvacijo, predvsem pa bo ojačal kontrolo nad habilitacijami. Če smo optimisti, slednje pomeni, da bi preprečeval, da bi učitelji postali vsi, ki to hočejo, če smo pesimisti, pa bo to pomenilo dajanje habilitacij tistim, ki jih bo oblast želela posebej potrditi. Še pomnite primer Viranta? Vsekakor mastodont, ki ni premišljen, ki ne bo omogočal, da bo sistem funkcioniral, ampak ga bo krojil, delil, ter vladal.
4. Redni profesorji s pogodbo.
Svet bo lahko imenoval profesorje (ob tistih, ki jih bodo imenovale VO) po svoji želji. Recimo za naše znanstvenike na tujem, ki ne morejo predavati po trenutnem sistemu. No ja. Kje in kaj bodo predavali? Zmedeno in nedorečeno. Naj dajo dodatna sredstva za tovrstne vključitve sedanjim univerzam, pa bo šlo brez velikih nazivov.
5. Financiranje univerz.
Spretno zavit sistem pravil za financiranje programov. Manevrski prostor države se bo širil na še več manipulacije. V redu, ukiniti je potrebno tiste programe, ki so slabi in za katere ni interesa. Bomo res to počeli? Ne, tisti, ki bo postavil pravil, bo preusmerjal denar od enih k drugim, brez vizije in strategije.
6. Fakultete postanejo pravne osebe.
Doslej so fakultete bile del univerze. Na vsak papir se more podpisati rektorica, ali nekdo, ki ga pooblašča. Po novem bo ta nekoč že pridobljena pravica vrnjena. V bistvu ni slabo. Imeli bomo manj močne univerze, pa morda močnejše temeljne enote. Vendar namera predlagatelja je očitna. V tistem trenutku, ko bodo fakultete pridobile to pravico bodo imele tudi moč izstopiti iz sedanjih univerz. Ostati samostojne (sic!), ali se povezovati na novo. Jasno je zakaj je rektorska konferenca proti. Ta zakon dejansko ukinja stari univerzi (UL in MB) v njenem načinu delovanja.
Suma sumarum…
Status quo z nekaj političnimi igricami in nekaj dobrimi nameni, ki se bodo v praksi izgubili. Ničesar o večji dinamičnosti, fleksibilnosti, primerljivosti, kvaliteti, pa tudi stabilnosti, trdnosti, konsistentnosti. Zakon se ne ukvarja s tem, kako bi univerzam pomagal, kako bi jih krepil, temveč jih razdira za alternativo kreaturnih novih šol kvazi bleferjev in nastopačev. Ljudje, ki pišejo te predlogi so premajhni za vizije, ki jih delajo. Mali kardelji…
Ja sam malo žalostan….
@karin hm, sem mislil, da govorimo o univerzah, ne pa tovarnah za proizvajanje kadrov (in profita).
“Tržno naravnane fakultete s ciljno usmerjenim managementom” WTF??
vseeno že sama pokoplješ svojo trditev, da konkurenčna klavzula ni potrebna.
če velja, da gre z tržne subjekte, ki ” zaposlujejo in najemajo zgolj najboljši in najsposobnejši kader,” potem tudi velja, da jim ni v interesu, da ti kadri opravljajo delo še pri konkurenci. ali pač?
@ emil: se strinjam, popolno pomanjkanje vizije… Strel v sosedovo tarčo… Sleditev pridobitniških ciljev in posledično vključevanje politikantskih manevrov….
Namesto, da bi s vrnili k trenutno akutnim in ključnim zadregam naših visokih šol: kako popravljati lokalno nedomišljene korake bolonjske reforme, kako reševati zamujeno in predvsem, kako identificirati sodobne vzorce KVALITETNEGA visokošolskega pouka in jih uveljaviti. Dobršen del teh nalog je seveda v rokah izvajalcev pouka, vendar je nezanemarljiv del vezan na “ekosistem”, katerega ravnotežnost določajo ukrepi države in angažiranost drugih “stakeholderjev”. Hic Rhodus, hic salta! moje drago MVŠZT.
Drugi dom,
kaj pa je namen univerz (šolstva na splošno), če ne proizvajanje kadra? Znanja, če hočeš. Menda ne misliš, da je univerza sama sebi namen. Kvalitetno šolstvo, ki “proizvaja” dobre kadre, pa bi moralo biti v interesu vseh uporabnikov, vseh tistih, ki tako ali drugace nastopamo na trgu delovne sile (študentov in delojemalcev).
Glej, koknurenčna klavzula pa je po mojem mnenju bolj potuha delodajalcu, ki ni sposoben dovolj in ustrezno nagraditi in na splošno motivirati lastnega kadra.
@ karin: tale trditev o univerzah kot o “proizvajalnicah kadra” pa že sega v “reductio ad absurdum”. Saj ne da bi bil posebno nagnjen k poveličevanju univerzitetnega poslanstva, vendar nekoliko kompleksnejša od samega poučevanja pa družbena vloga univerze vsekakor je. Sicer sem pa o tem razpredal že nekje drugje.
Franc,
se opravičujem. Imaš prav. Nisem želela zreducirati vlogo univerze zgolj na to.
Osnutek zakona je zdaj skeniran, povezava na ZVSRRD.pdf pa dodana pod prispevkom. Dodajam pa jo tudi tukaj.
Hvala za to razkrivanje resnice. Upam, da “razgledi” ne bodo sedaj obtoženi razkrivanja državnih skrivnosti ter bodo organi pregona vdrli na njeno ozemlje, ter zaprli sovražne elemente, t.i. borce za demokracijo. Kot nepravnik sem presenečen nad nedorečenostjo predlogov. Izgleda kot da bi se nekdo res igral s slovenskimi univerzami. Zakaj se o tem nič ne piše v starih medijih? Če je vsaj pol res, kar pišejo franc, sašo in emil, zakaj že ni napovedanega štrajka visokošolskih delavcev? Zakaj ljubljanska in primorska rektorica gladovno ne štrajkata, a mariborski rektor ne grozi s samovžigom? Zakaj nihče ne razkrinka Jambreka? Kaj o vsem tem meni bivši rektor Mencinger? Ali so vsi že apatični, ali pa nesposobni poštenega odziva na to skrpucalo?
Karin,
se strinjam, da ukinjanje kvot omogoča samostojno izbiro študija - v povezavi z vavčerji.. To je dobro, ker se potem država lahko manj arbitrarno obnaša pri določanju kvot in financiranja državnih institucij. Trg je še vedno boljši alokator kot država. Res je, da se trg v tem primeru odziva počasneje, z nekaj letno zamudo, vendar pa lahko hitrost odzivanja popravimo tako, da izboljšamo informiranost dijakov.
Strinjam se, da bi morale selekcijo opravljati same fakultete. Npr. Oxford zahteva poleg standardnih rezultatov iz srednje šole še intervjuje. Seveda je to mogoče le v primeru zmanjšanja števila študentov..
Mislim pa, da mora biti izobrazba čim širše dostopna, če že ne zaradi večjega znanja, pa zaradi eksternalije - bolj informirani volivci. Ti ljudje so lahko še vedno imitatorji na trgu, medtem ko za inovatorje potrebujemo vrhunske ali pa vsaj zelo dobre fakultete.
Na današnjem srečanju se je na predlog ŠOS minister dr. Jure Zupan odločil podaljšati rok za oddajo pripomb na osnutek predloga ZVŠRRD. Tako bo MVZT pripombe sprejemalo do 25. maja 2007 in ne do 7. maja, kot je bilo predvideno sprva. Podaljšan rok velja tudi za univerze, javne raziskovalne organizacije ter SVIZ, ki jim je MVZT posredovalo osnutek predloga zakona.
… http://www.mvzt.gov.si/si/novi.....e33d7271cc …
No, fantje, a bomo naredili en komentar?
“ne 7. maj… tokrat 25. maj!” Ko gre za rešitve v visokem šolstvu vedno rad pogledam na Otok in ob naši dilemi sem se spomnil na sprejem trenutno veljavnega britanskega HE zakona iz leta 2004, predvsem na dolgotrajnost njegovega nastajanja in proceduralne zaplete, ki so ga spremljali. V nekoliko poenostavljeni obliki jih predstavlja Wikipedia. Je vredno branja, da se človek zamisli tudi nad pravimi vprašanji šolske reforme. Seveda je še bolje prebrati zakon, ki je tudi med linki omenjenega Wiki vpisa.
Potrebno bi bilo sprožiti ne le komentar, ampak deklaracijo, ki bi poskusila obrniti tok dogodkov. Trenutno imamo popolni pat položaj. Formalno je rektorska konferenca zavrnila predlog, ljubljanska univerza na senatu celo brez diskusije, torej soglasno, kar je neke vrste formalni in zelo oster upor akademske sfere proti oblasti. Ta se je odzvala zgolj s podaljšanjem roka. Torej poskuša s taktiko prijaznosti spraviti univerze v razpravo. Predlagam, da poskušamo narediti preobrat in napišemo 10 zahtev, ki bi jih sprememba zakonodaje morala upoštevati. Na nek način poskusimo opredeliti ključne zahteve in na ta način prikazati, da je cesar gol (na žalost na obeh straneh)… Tovrstno deklaracijo poskusimo spraviti v obtok podpisovanja in opozoriti na javnost, da gre prvič, za zelo pomembno temo, ter drugič, da trenutne spremembe ne bodo prinesle potrebnih sprememb…
Bravo, Emil, dober predlog! Predlagam, da se pri predlogih morda res zgledujemo po Britaniji, ki ji edini uspeva držati korak z ZDA na področju visokega šolstva in raziskovalnega dela.
Ali bi Emil in Franc pripravila en draft za diskusijo?
Saj res, priloga Economista izpred nekaj mesecev je imela odličen survey, zakaj in kje evropske univerze zaostajajo za ameriškimi. Se ga splača vzeti kot osnovo in kot motivacijo za naše skupne predloge.
Prd časom sta van der Ploeg in Jacobs napisala članek o reformi visokega šolstva v reviji Economic Policy.
V njem sta identificirala večino pomembnih vprašanj.
Survey, ki ga Jože omenja, pa je bil objavljen avgusta 2005. Jaz ga imam v Word obliki. Če ga kdo želi, naj mi pošlje mail.
No, da vidim to deklaracijo!
Sašo,
predlagam, da ga uploadaš na Razglede.
Do srede sem mrzel od obveznosti, potem pa lahko kaj skiciram. Če lahko kdo potegne bom z veseljem pomagal v naslednji fazi. Deklaracija bi morala biti:
- splošna (načela dobrega univerzitetnega izobraževanja);
- dovolj pravno pogojena (torej mora imeti elemente, ki jih ureja krovni zakon);
- kratka (da gre na dva ekrana).
Šlo bi za elektronsko podpisovanje (neke vrste anketa). Ob dovoljšnem številu podpisnikov bi anketo dali tudi v druge medije.
današnja Sobotna priloga (str. 22-24) daje obilo novega “materiala” za razpravo.
Tekst v nadaljevanju nima ambicije snovanja deklaracije, sprašujem se tudi o njeni učinkovitosti. Naj bo zgolj prispevek k splošni javni razpravi, za katero verjamem, da bo stekla, saj sem opogumljen z nekaterimi namigi v današnji Delovi Sobotni prilogi. Pozval pa bi odločujoče, da naj se zakonodaja ureja po klasični poti od »de lege lata« do » de lege ferrenda« in ob spoštljivi obravnavi akademske svobode udeležencev v študijskem procesu in izvajalskih visokošolskih ustanov. Zakon naj naslavlja tista skupna študijska, organizacijska in materialna vprašanja, ki bodo vsem vključenim ustanovam zagotavljala akademski nivo na najnižjem skupnem imenovalcu, a bo ta primerljiv z univerzami bolonjske skupine in bo istočasno omogočal odskok vsaki od šol med najuglednejše svoje vrste.
Navajam nekaj opažanj nedorečenosti kot udeleženec v procesu, ki sem sicer željan sprememb ne pa prekucij. Konkretne (ne)rešitve seveda niso rešljive z določili zakona, zakon pa naj omogoči, da bodo rešljive po legalni/legitimni izvedbeni poti. Morda bo kdo presodil, da sem nekatere trditve zaostril »ad extremum«, a to pač služi krepitvi argumenta.
1. Fizična organiziranost šol je neustrezna (prednost naj bi imel »campus type«).
2. Organizacijska oblika JVO in članic še vedno skriva zastarele relikte VTOZDovskih okvirov; področja se ne zaokrožujejo v discipliniranih in interdisciplinarnih mrežah.
3. Izrazito neugodna so številčna razmerja: (a) študent : učitelj; (b) učitelj : pedagoški sodelavec.
4. Neučinkovita je administracija in servisi od osnovnih enot, preko članic do rektorata (primer: izrazito neučinkovit informacijski sistem).
5. Pogrešamo sodobne standarde za izvajanje kvalitetnega visokošolskega procesa (EDU&R), ki bi bili transparentna osnova za financiranje iz javnih sredstev.
6. Potrebna bi bila analiza pričakovanj kadrovskih potreb, glede na obstoječe in prihodnje stanje ter demografske trende.
7. Če ne istočasno pa vsaj nemudoma naj se prične s pripravo zakonodaje o javnem subvencioniranju visokošolskega študija (primerljivo npr. z nemškim Bundesausbildungsförderungsgesetz (BAföG) ), kar bo predstavljalo nekonfliktno osnovo za uvajanje šolnin.
8. Ni opogumljajočih vzorcev hitrega oblikovanja aktualnih novih programov prav tako kot ni vzorca ugašanja obsoletnih vsebin.
9. Bologne nismo izkoristili, da bi našo organiziranost in način dela prilagodili Bologni, ampak počenjamo prav nasprotno: svojo Bologno prilagajamo naši obstoječi organizaciji.
10. Premalo se posvečamo študentu kot ključnemu subjektu; učiteljem je prva naloga gradnja kariere (ki enostransko temelji na raziskovalni odličnosti) in šele v drugem planu je pouk oz. delo s študentom.
11. Pogosto je neustrezno razumljeno in izvajano mentorstvo v učnem in raziskovalnem procesu, vključno z neustreznim vodenjem mlajših, prihajajočih sodelavcev.
12. Srečujemo dve izraziti polarizaciji motiva učiteljev: (a) doseganje raziskovalne (redkeje pedagoške) odličnosti ob zanemarjanju osebnega materialnega statusa, (b) doseganje kar najugodnejšega osebnega materialnega statusa ob zanemarjanju raziskovalne in pedagoške odličnosti. Le delu vrhunskih posameznikov uspeva umestitev v presečišče obojega.
13. Ker se oblikovanje kariere izvajalcev (zlasti v raziskovalnem segmentu) dogaja v neugodnem materialnem okolju je proces izrazito neučinkovit, kar dodatno omejuje angažiranje učiteljev pri pedagoškem delu.
14. Primerjave z evropskimi univerzami v materialnih kazalcih »proračun šole : število študentov« ; »proračun šole : število zaposlenih« ; »razmerje proračun : delež neefemernih R&D sredstev)« dajejo izrazito neugodno sliko.
15. Odločno premajhen je stik učiteljev s tujino, zlasti v kontekstu daljših študijskih oz. učnih bivanj; iskanje zadostitve habilitacijskega kriterija gostovanja je velikokrat izbira poti najmanjšega odpora. Reciprociteta izmenjav bi, ob drugih potrebnih ukrepih, zagotovila tudi večjo in potrebno prisotnost tujih učiteljev na naših visokih šolah.
16. Najti je treba vzvode, ki bodo olajšali obojestransko izmenjavo študentov: v tujino in iz tujine; sedanje neuravnoteženosti Evropa ne bo tolerirala v neskončnost. Predvsem pa je treba slediti cilj, da se obseg izmenjav občutno poveča, kar bi tudi zmanjšalo sedanji, s socialnim statusom neugodno koreliran, samostojen odhod študentov na študij v tujino (neredko brez povratka!).
Economist spet odpira isto temo:
http://www.economist.com/world.....id=9112342
V pogovoru za Mladino nekdanji rektor LjU dr. Jože Mencinger med drugim pravi, da je osnutek ZVŠRRD le deloma v skladu z ukrepom 28 iz vladnega reformnega svežnja. Mencinger (ob opombi, da bi moral ukrep 28 ponovno prebrati, če bi hotel biti določnejši), poudarja, da Slovenija ne potrebuje in ne more imeti več univerz, kot jih že ima.
Ukrep 28 je tukaj … http://www.slovenijajutri.gov......=by_ciljna …
Poiskal sem še odločbo ustavnega sodišča, ki jo omenjajo sodelujoči na okrogli mizi SP. Po navedbah ministra Zupana na tej okrogli mizi gre v tej odločbi predvsem za vprašanje opredelitve avtonomije univerze, zato domnevam, da je mislil na odločbo, ki iz leta 1994, ki med drugim pravi.
‘Nosilka pravice do avtonomnosti je po jasni ustavni določbi državna univerza oziroma visoka šola. Vendar že iz narave stvari (ker gre za pravno, ne pa za fizično osebo, ki nastane po naravnih zakonih), pa tudi iz ustavne določbe (državna univerza) izhaja, da avtonomnost ne vključuje tudi pravice do samoorganiziranja. Da univerza sploh lahko začne avtonomno delovati, mora država sprejeti pravila in akt o njeni ustanovitvi, to pa nujno vključuje vsaj temeljne določbe o njenem statusu, načinu vodenja in upravljanja, nalogah oziroma dejavnosti, nadalje določbe, ki urejajo temeljna razmerja med njenimi konstitutivnimi deli (fakultete - znanstveni delavci - pedagoški delavci - drugi delavci - študentje) in glede na specifične naloge, ki jih imajo državne univerze kot javna služba, tudi določbe o vplivu države in državljanov pri njihovem delovanju. Šele po sprejetju teh določb je sploh mogoče govoriti o tem, kdo (kaj) je univerza, ki naj bo avtonomna. Pri tem pa mora zakonska ureditev upoštevati, da avtonomnost univerze predstavlja temeljno svoboščino. V razmerju do Univerze je avtonomen vsekakor posameznik, znanstvenik - ta mora biti znotraj univerze svoboden, znanstveno avtonomen, neodvisen, univerza pa organizirana tako, da izključuje odnose monokratičnosti, hierarhije, oblastne prisile in odvisnosti v smislu vezanosti na navodila na eni strani v razmerju med univerzo in državo, na drugi strani pa tudi v razmerju med univerzo in znanstveniki.
Določbo, da Ustava zagotavlja avtonomnost državnim, ne pa tudi nedržavnim (zasebnim) univerzam in visokim šolam, lahko logično razložimo, če upoštevamo, da pojmovno lahko v delovanje pravnih oseb zasebnega prava posegajo predvsem ustanovitelji v skladu s pravili, ki so jih sprejeli oziroma za katera so se dogovorili, in pa država kot oblast. V delovanje oseb javnega prava pa lahko posega država kot ustanovitelj in kot oblast. Ustanovitelji ravno definirajo univerzo oziroma visoko šolo kot zasebno ali državno. Ustavna določba 58. člena je logična, če jo razumemo tako, da zaradi neavtonomnosti zasebnih univerz ustanovitelj lahko odloča o “svoji” univerzi, država kot ustanovitelj pa o “svojih” univerzah ne, ker se je z določbo 58. člena Ustave pravicam, ki bi jih imela kot ustanoviteljica, odpovedala. Pač pa se država z navedeno določbo ni odpovedala pravicam, ki jih ima kot oblast: drugačno razumevanje bi privedlo do nelogičnega rezultata, da bi v razmerju do države uživale več avtonomnosti državne kot pa zasebne univerze.’
… http://odlocitve.us-rs.si/usrs.....7200280DB6 …
Ej, akademiki dragi, glasni ste, radi bi so-pisali zakon, pa še ene ušive deklaracije, s katero ste se ustili, ne spravite skupaj. Mićo bi najbrž rekel, da ste kulturnikom podobna svojat.
‘Univerza v Ljubljani ministru za visoko šolstvo Juretu Zupanu ponovno očita, da stroke ni povabil k pripravi zakona o visokem šolstvu. “Dokler bo minister dajal prednost trem zasebnikom, ki napišejo zakon o podržavljanju in razbitju univerz, pred celotnim visokošolskim prostorom, ne more biti začuden, če bo strokovna javnost njegov konceptualno zgrešen in ustavno sporen predlog vedno znova zavrnila”, menijo na Univerzi.’
… http://www.rtvslo.si/modload.p....._id=141420 …
‘Minister Zupan je začuden, da rektorji 3 univerz, ŠOS-a in KORIS-a morebiti ne bodo sodelovali pri pripravi zakona o visokem šolstvu. Rektorska konferenca, študentska organizacija in raziskovalni inštituti namreč zavračajo sodelovanje v delovni skupini ministrstva, če bo ta obravnavala obstoječi osnutek novega visokošolskega in raziskovalnega zakona. Minister za visoko šolstvo Jure Zupan pa poudarja, da je osnutek ustrezna podlaga za nadaljnje delo, saj vsebuje problemska vprašanja za nadaljnje delo, o katerih se v znanstveni sferi že dolgo govori.’
… http://www.rtvslo.si/modload.p....._id=141311 …
Vojko s svojo kritično bodico želi vsekakor sodelavce z univerz dobronamerno vzpodbuditi k živahnejšemu vključevanju v pričujočo razpravo o osnutku ZVŠRRD in tega mu ni mogoče zameriti. Vendar ko sem danes prebiral Delo sem se ustavil ob članku novinarke J. Kontler Salomon »Pogodba z inštitutom in ne s posamezniki«, konkretneje ob citatu odgovora prof. dr. Jerovška na njena vprašanja:”…bo za nas, ki smo eno leto delali ne vem koliko različic in še primerjavo z dvanajstimi državami EU…” in bil vesel, da nismo na vrat na nos skočili v neargumentirano razpravo z zakonodajalcem oz. posredno z avtorji tako temeljito pripravljenega osnutka. Si namreč predstavljam, da bi bili sestavljavci po enoletnem študiju evropske visokošolske reformne prakse in zakonodaje gotovo (pre)trd oreh za komentatorje, ki pač zadevo spremljamo sicer kot zainteresirani vendar zgolj bolj ali manj informirani opazovalci. Obžalujem le, da iz njihovega študija ni nastala kakšna zelena ali bela knjiga, kar je sicer praksa v evropski zakonodaji in kar bi brez dvoma olajšalo argumentirano razpravo, ki jo zdaj minister pričakuje od univerz. Na eni strani me razkritje ozadja nastajanja osnutka pomirja, da je ta vendar temeljito študijsko podprt, hudo pa mi je, da je vse zbrano znanje ostalo skrito in ga v predstavljenem osnutku lahko samo slutimo. Predstavljam si, da bi zelena knjiga kot rezultat dosedanjega študioznega dela skupine bila tudi dragocena pomoč pri odločanju našega zakonodajnega telesa, ko bo soočen s predlogom zakona.
Hehe, Franc! Za trenutek sem pomislil, da je to resno mišljeno.
Haha, Vojko! In vendar gre za resnico. Za sendvič resnice: rezina resnice med dvema kruhkoma šale! Senvič za kužke! Saj veš od kod prihaja beseda cinik.
Razprava k temu zapisu je, žal, popolnoma zastala kljub nekaterim zelo pomembnim dogodkom in izjavam zadnjih dni
Še zmeraj mislim, da bi bilo potrebno poseči v razpravo s kakšno dobro premišljeno deklaracijo. Očitno smo vsi preveč zaposleni (besedna zveza s svojat?).
Problem je seveda, da so odprte tri fronte:
- proti predlagateljem zakona;
- proti institucionalnim leaderjem univerze;
- proti nam samim (učiteljem).
Morda bi lansirali vsaj kakšen nov blog in članek v medijih…
Emil,
a nisi rekel, da boš pripravil nekaj glavnih (10?) točk deklaracije?
Mea culpa… Samo, da zadiham…
Tema ni izpeta in bo še trajala…
Seveda pa bolj odlašamo, boljši bo moral biti tekst.
Moja ideja je bila predvsem sprovocirati razpravo, ki pa se odvija kar intenzivno in odpira precej vprašanj. To fazo smo zamudili…
Moj trenutni problem je v tem, da ne vem, ali je bolje iti pri pisanju teksta na načelni (kaj bi moral novi zakon in njegova implementacija omogočiti), ali na konkretni ravni: torej odgovarjati neposredno na vprašanja, ki jih odpira predlog.
Dejstvo, da vsi kritiki predlog le negirajo in le redki in le v delu gredo na konkretne pripombe. Bi pa taka konkretna analiza po moje naredila največ.
Vsekakor bi bili potem tisti, ki bi se postavili za tak tekst izdajalci za UL (kar mi je sicer vseeno, čeprav neko lojalnost seveda čutim do naše alme mater). Legitimiranje predloga je predvsem sporno zaradi malverzacij, ki so si jih privoščili zapisovalci klenih mislih. Minister po moje kot Sahara vode, ali kmet subvencij pričakuje tako konkretno javljanje visokošolskih učiteljev, ki bi seveda prepoznali tudi kaj dobrega v predlogu. Izpadli bi naivno v tej politični kloaki. Minister je hotel nekaj premakniti, kako je drugo vprašanje. Te sile sprememb pa ni na drugi strani, večini univerzitetnim funkcionarjem paše zgolj status quo: rigidna in nedinamičn inštitucija, z vsemi slabosti in prednosti take ureditve.
Sem v precepu. Vsekakor je potrebno najprej napisati tekst…
V današnji izdaji Dnevnikovega Objektiva sta stališča o osnutku zakona o visokem šolstvu soočila Slavko Gaber in Peter Jambrek
Jambrek: Trije rektorji so likvidirali dialog, Gaber: Univerze ni nihče nič vprašal
link: http://www.dnevnik.si/tiskane_.....ik/246456/
@darja: zanimivo, da… zlasti sem se zdrznil ob naslednjem vprašanju:
Objektiv: Temeljno znanje za svoji imenitni karieri sta oba pridobila na ljubljanski univerzi. Sta ji kaj hvaležna?
Gaber: Zelo.
Jambrek: Prav nič. Kaj je kvaliteten študij, sem spoznal šele na univerzi v Chicagu.
…
@ franc
Jambreka bi vprašala, če je Ljubljanska univerza zanič,kako so mu lahko priznali diplomo, ga sploh lahko sprejeli v Chicagu? Zakaj je predaval kot profesor na Ljubljanski unvierzi, zakaj ni ostal v Chicagu in predaval tam? Prav tako bi ga vprašala, v čem sta fakulteti, katerih ustanovitelj je, boljši od fakultet v okviru Ljubljanske univerze, ali tam svojim študentom ponuja kvaliteten študij, ki ga je spoznal v Chicagu?
Intervju je pokazal vso praznino konceptov na reformi visokega šolstva.
O Jambreku ne gre izgubljati besed. Poglejte si na
http://izum.izum.si/bibliograf.....01327.html
njegovo bibliografijo, pa vam bo vse jasno. Trenutno se na nobeni od treh državnih univerz ne bi mogel habilitirati v visokošolskega učitelja. Njegovo poznavanje tematike je ozko in subjektivno, čeprav je potrebno priznati, da ima v delu seveda prav. Je pa politik z akademskim naslovom, prav tako kot Gaber, ki ni ponudil nobene alternative. Res, da je v tem trenutku boljši in bolj demokratičen, to pa je tudi vse in nikakor ne zadošča.
Kar pa se ljubljanske univerze tiče, še nisem slišal, da bi komu, ki je šel ven nadaljevati študij bilo potrebno kaj posebej zardevati. Je v evropskem povprečju, verjetno celo malo nad (odvisno od discipline).
Počasi obupujem nad tematiko…
Blog ministra za razvoj prof. Turka nam s svojim zadnjim zapisom ponuja možnost, da del naših pomislekov posredujemo v okolje oz. do avtorjev osnutka spornega Zakona. Sodim, da ker se je minister odzval na tematiko to kaže, da je pripravljen sodelovati v razpravi.
Pomemben nabor vprašanj za našo razpravo pa nam ponujajo materiali pravkar končane londonske ministrske konference o bolonjski prenovi, ki jih je mogoče iskati >tukaj, >tukaj in >tukaj.