V marsičem sva si z (Janezom) Janšo različna*, v marsičem pa imava skupen pogled, pravi Borut Pahor v pogovoru za Mladino (št. 17, 26. 4. 2007). Glede tega, kaj imata z Janšo skupnega, Pahor ni neposreden, iz ‘konteksta’ pa je razvidno, da misli predvsem na reforme, s katerimi bi Slovenija postala ‘nadpovprečno razvita evropska družba’; ta cilj, ki mu morajo biti podrejene politične strategije, je po Pahorjevem mnenju dosegljiv le s skupnimi močmi in konsenzom. Takšnega velikega projekta Slovenija zdaj nima, zato pa cvetijo ‘aferice, krize, zamere in konflikti’, med kakršne Pahor posredno uvrsti, denimo, tudi dogajanje okrog Sove, saj pravi, da ne gre za zadevo, vredno obravnave na seji parlamenta. ‘Vlada ima odgovornost, da uredi te zadeve in o tem obvesti državni zbor.’

Da bi moralo biti združevanje vseh političnih sil ’s ciljem hitrejšega napredka pa tudi večje socialne povezanosti Slovenije’ družbena prioriteta, je prepričan tudi Janez Janša. Temu je namenil del govora na državni slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju. Čas je, je dejal Janša, da ’s skupnimi močmi izkoristimo lepe priložnosti, ki jih je usoda namenila ravno sedaj živečim generacijam’. To so državljanski in ne politični cilji, zelo narobe pa je, ‘kadar svojo politično prihodnost še vedno vidimo v nepomirljivi slovenski politični razcepljenosti. Zelo narobe je, kadar se zaradi nje sodržavljanom kratijo temeljne človekove pravice. Zadnji tak, vsega obžalovanja in pa tudi obsodbe vreden primer, je dolgoletno skrivanje arhivov, ki jih tisoči potrebujejo za popravo krivic, ki so jim bile prizadejane v času totalitarnega režima.’

Hm, še bistveno bolj kot to, da sta oba za napredek in socialno povezanost - katera izmed strank, ki so ta hip v parlamentu, pa je pravzaprav proti temu? - je Pahorju in Janši skupen ‘postmoderni predmodernizem’. Na eni strani namreč oba na vse kriplje razglašata nujnost ‘konca ideologije’: politične razlike ne smejo biti pomembne, OK, saj vemo, da so, a imamo skupne cilje, tem je treba podrediti politične poglede, se poenotiti ali vsaj postati partnerji, saj hočemo biti med (gmotno) najbogatejšimi v Evropi. Na drugi strani sta oba globoko predmoderna: vse njuno početje je utemeljeno s ’skupnostjo’, pri čemer Pahor to zavija v puhlice o družbi, konsenzu in vrednostnem soglasju, Janša pa odkrito omenja slovenstvo, domovino in lestvico državljanskih vrednot.

Pahor

Glejte, Demos je imel jasno politično poslanstvo z osamosvojitvijo Slovenije. Kljub drugim političnim napakam je bil uspešen. Drnovškova era je bila era vključevanja v EU in Nato. Ljudje so vedeli, kaj je smoter ravnanja predsednika vlade. Po letu 2004 pa Slovenci nismo oblikovali novega skupnega cilja. Poskus pogovorov o prihodnosti pri predsedniku Janezu Drnovšku je žal ostal na pol poti. Podobno je bilo s partnerstvom za razvoj. Slovenci leta 2007 še nimamo oblikovanega vrednostnega soglasja, kakšen je naš cilj za prihodnost, čemu podrejamo politične strategije.

Janša

Politično razlikovanje, političnega razlike so rezultat kulturnega in civilizacijskega razvoja vsake družbe in niso same po sebi nič tragičnega. Ključno pa je vprašanje osebnih in družbenih prioritet. Ali smo najprej slovenski državljani in potem ostalo, ali pa podrejamo slovenstvo ideološki politični opredelitvi. Predvsem tisti, ki imajo težave z lastno identiteto, te dileme, žal, ne morejo razumeti. Razglejmo se po Evropi. V nobeni stari in civilizirani evropski državi ideološke opredelitve ne ogrožajo domovine. Če imamo svojo domovino radi, potem ne more biti dilem glede temeljne lestvice državljanskih vrednot.

Tisto, kar mi po branju pogovora s Pahorjem in Janševega govora ostane v glavi, je torej to, da me - državljana - oba hočeta prepričati, da sem državljan samo posredno, v svojem odnosu do ‘velikega skupnega projekta’. Brez nečesa takšnega, o čemer se politiki strinjajo in za kar mobilizirajo množice, se državljani pač na veliko ukvarjajo le z afericami in zamerami ali pa celo degenerirajo v ideološke zadrteže in s tem ’slabe’ Slovence.

Ej, gospoda, ni več velikih projektov! Konec je s tem! Konec! Ne novačite me - državljana - več za noben cilj in nič od tistega, kar morate narediti vi! Zdaj lahko pridobite le mojo naklonjenost in to le z nečim majhnim. Skromen, kakor sem, bi za začetek rad, denimo, zgolj pravno državo. Ja, rad bi red! Rad bi srečal policiste, ki vedo, kaj smejo in morajo in to tudi počnejo; rad bi tožilce, ki se ne bodo izgovarjali na policijo; rad bi sodnike, ki se ne bodo izgovarjali na tožilce. Rad bi zakone, ki jih ne bo razsul vsak odvetniški pripravnik! Rad bi, da najprej vi spoštujete taiste zakone, ustne in pisne pogodbe in sodno vejo oblasti! Rad bi bil gotov, da davčna uprava vse zavezance obravnava enako! Da se na borzi nihče ne okorišča z notranjimi informacijami! Da so vse koncentracije na trgu deležne enako nepristranske presoje!

V bistvu, gospoda Pahor in Janša, bi rad le to, da oblast zagotovi spoštovanje ustavnega načela enakosti pred zakonom. Ne le s tem, da ne bo diskreditirala na tej ali oni osnovi (še tega ni osvojila v celoti), ampak s tem, da bo državljanu na ‘drugo stran’ postavila kvalificiranega, nepodkupljivega in nepristranskega uradnika.

Za drugo bi potem, če dovolita, vsak državljan poskrbel sam, brez vaših vrednostnih soglasij in partnerstev za razvoj. Kdo ve, morda se da tudi tako ‘hitreje napredovati’ in postati ‘nadpovprečno razvita evropska družba’.

* Glavna razlika med njim in Janšo je po Pahorjevem mnenju v pogledu na odnos oblasti do družbe. Tukaj je Janša, pravi Pahor, naredil katastrofalno napako, ker se je lotil prevzemanja vseh vzvodov oblasti v političnem in vseh družbenih sistemih. Pahor pravi, da je že zdavnaj prišel čas, da politika delegira moč in vpliv; s tem v zvezi obljublja tudi, da v primeru zmage na volitvah in prevzema vlade ne bo zamenjeval ljudi, ki dobro opravljajo svoje delo.

Objavljeno pod slovenija | | |