DUŠAN KUMER: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani predsednik Vlade, spoštovana ministrica in ministri. Ko smo včeraj zvečer v parlamentu ravno dobro zaključevali s svojim delom je javna radiotelevizija osrednji Dnevnik začela s šokantno novico v parlamentu je izbruhnila nova afera, povezana s tajnimi službami. Tako naj bi imel po podatkih iz centralne aktivne evidence poslanec Dušan Kumer, dosje uslužbenca službe državne varnosti. Prispevek je pripravil ta isti novinar, te iste javne televizije, kjer ste predsednik pred kratkim v pogovoru z njim razkrivali ozadja delovanja Sove, kjer ste kramljali in o prisluškovalnih napravah in o težavah v sami agenciji Sove. In šokantno razkritje se je na omenjeni televiziji pojavilo zanimivo. Le dan pred tem, preden sem vas predsednik Vlade nameraval vprašati, kakšen vpliv imajo zadnji dogodki v Sovi, denimo domnevno nezakonit poseg sodelavca vašega kabineta na operativno raven Sove, na mednarodni ugled Sove in s tem tudi na mednarodni ugled Slovenije. Želel sem vas tudi vprašati, predsednik, kako boste zagotovili ustrezno stopnjo zaupanja v Sovo s strani pristojnih partnerskih služb in s tem zagotovili tudi večjo nacionalno varnost? Tako pa smo priča že videnim metodam politične diskreditacije tistih, ki opozarjajo na problem in tistih, ki naj bi v tem konkretnem primeru nadzirali zakonitost delovanja Sove. Dušan Kumer iz Podutika, to je moja malenkost, tako pred tem Državnim zborom javno povem, da nisem bil nikoli na kakršenkoli način z mojo vednostjo in privolitvijo sodelavec nobene službe državne varnosti. Gre za očitno manipulacijo in zlorabo, zato vas predsednik Vlade sprašujem, kako boste ukrepali v primeru eklatantnega kršenja Zakona o Sovi, s strani nepooblaščenih oseb in s tem pokazali, da niste na strani tistih, ki želijo na vsak način …/Opozorilni znak za konec razprave./… diskreditirati moje delo, delo nekaterih mojih sodelavcev in delo parlamentarne nadzorne komisije? Vnaprej se vam za odgovor zahvaljujem.

JANEZ JANŠA: Hvala lepa za vprašanje. Glede na to, da je delovna skupina Vlade, ki smo jo ustanovili ravno za to, da se odpravijo nekatere nejasnosti in v prihodnje preprečijo nekatere možnosti zlorab, ki so se v tej službi, žal, dogajale tudi v času po osamosvojitvi, končala delo samo po prvi točki in pripravlja vmesno poročilo, ki ga je Vlada sprejela na prejšnji seji vezano na ravnanje z arhivi lahko odgovarjam o tem delu, o ostalih zadevah bom lahko odgovarjal takrat, ko bo vlada imela pred seboj še ostale dele poročila delovne skupine ali pa poročilo v celoti. Problem ni takšen kot bi izhajal iz tega vprašanja, da je nek državni uslužbenec, ki je odgovoren za delo sveta za nacionalni varnost prišel v prostor neke vladne službe. Ne vem kako naj bi to ogrozilo delo te službe. To je ravno tako kot da bi rekli, da je recimo vstop predsednika parlamenta v pisarno šefa ene od strokovnih služb v parlamentu ogrozilo delo parlamenta. To je nekaj kar v normalni državi niti ne bi bilo treba komentirati. Tukaj pa je očitno odkar je začela ta delovna skupina delovati nekdo postal zelo nervozen. Skuša se odvrača pozornost javnosti od dejanskih problemov, ki se proučujejo in vse kriplje se zagovarjajo tudi nekateri totalitarni vzorci ravnanja podobnih služb v času pred osamosvojitvijo in kot kaže v nadaljevanju tudi v času po osamosvojitvi, vsaj v določenih segmentih. Prej se bodo razjasnili ti dvomi, prej bo večja tudi kredibilnost te službe. /…/
Kar se tiče različnih obtoževanj kdo je bil in kdo ni bil sodelavec službe nekdanje državne varnosti oziroma udbe se to pri nas pojavlja zato, ker to vprašanje nikoli ni bilo razčiščeno, ker so se arhivi v času pred osamosvojitvijo do tri četrtine uničili, ker tega ni bilo možno urediti na način kot ga je uredila večina tranzicijskih držav. In zaradi tega je možnost manipulacije vedno odprta. Še ko smo bili v opoziciji smo predlagali zakon, ki bi uredil te stvari. Ve se kdo je glasoval za in kdo je glasoval proti. To je bilo že pred skoraj 10 leti. Ravno tisti, ki se danes pritožujejo so najbolj nasprotovali temu, da se stvari uredijo.
V tem konkretnem primeru, ki ste ga izpostavili naj seveda rečem, da se ne čutim dolžan odgovarjati na vprašanje kaj dela nacionalna televizija. Morda je bilo to vprašanje vmesno v prejšnjem mandatu, ko je bil na čelu ključnega organa te televizije vaš bivši predsednik, takrat ste najbrž imeli takšne relacije in ste se lahko na ta način pogovarjali, zdaj teh relacij ni več. Obtožbe, ki se nanašajo na vaš račun pa dejansko po mojem mnenju ne držijo, ker služba državne varnosti v prejšnjem režimu pred osamosvojitvijo ni bila neka normalna državna služba, ampak je bila to politična policija, ki je bila podrejena politični stranki, edini, ki je obstajala, se pravi komunistični partiji oziroma zvezi komunistov in funkcionarji te zveze komunistov so bili nadrejeni v tej službi, zato niso bili njeni sodelavci.

PREDSEDNIK FRANCE CUKJATI: Hvala. Želite dopolnitev odgovora? Ja. Izvolite, gospod Kumer.

DUŠAN KUMER: Zdaj moram najprej odgovoriti na to zadnje. Jaz sem funkcionar postal tik pred 1990-im letom, tako da še za vami, vi ste bili prej funkcionar znotraj družbeno političnih organizacij nad katerimi je imela patronat bivše zveze komunistov, ampak to je za kakšno drugo debato. /…/

PREDSEDNIK FRANCE CUKJATI: Hvala. Gospod predsednik, izvolite.

JANEZ JANŠA: Hvala tudi za to dopolnilno vprašanje, čeprav mislim, da ni bilo vprašanje, je bilo nekaj trditev. Kar se tiče časa pred letom 1990 in pred demokratičnimi spremembami, mislim, da ste bili funkcionar te stranke, ki je nadzorovala tajno službo in je upravljala z njo v času, ko je ta služba izvajala aretacije po Sloveniji, med drugim tudi moje malenkosti, Borštnerja, Tasića oziroma je to pripravila. Tako da, jaz teh primerjav ne bi jemal tako zlahka kot ste jih vi tukaj našteli. Tudi sicer je skrajno nenavadno in zelo redko, mislim da tudi unikaten primer v Sloveniji, da funkcionarji nekdanje totalitarne oziroma stranke, ki je bila edina na oblasti in ki so opravljali s tajnimi službami v demokratičnem sistemu, sedaj nadzorujejo službe, ki so nastale na tej podlagi in takšnih primerov je v Evropi zelo malo. Mislim, da ga praktično ne bi našli, če bi jih iskali po evropskih parlamentih.
Kar se tiče pa vsebine vprašanja oziroma problema, ki ste ga odprli, pa mislim da zajec tiči v drugem grmu. To kar je ugotovila delovna skupina v zvezi z arhivi, je namreč zelo zaskrbljujoče. 8 let se krši zakon o Sovi, še več se, še dalj časa se krši zakon o arhivih. To ni samo neko sholastično vprašanje, na podlagi tega, da so bili določeni arhivi nedostopni, je bilo stotinam konkretnih državljank in državljanov te države onemogočeno uveljavljanje pravic v skladu z zakonodajo popravi krivic, ki je bila sprejeta v tem parlamentu, zanikane so bile njihove ustavne pravice, kršene so bile njihove temeljne človekove pravice in prazni izgovori, češ da v arhivu Slovenije ni bilo prostora za tovrstne arhive, ne prepričajo nikogar. V Arhivu Slovenije je polno prostora za arhive iz časov fevdalizma, v zvezi s katerimi nihče ne uveljavlja nobenih pravic, vsaj jaz ne vem za noben tak primer za to konkretno obdobje, kjer ja pa na tisoče ljudi še vedno prizadetih, iščejo svojo pravico na podlagi sprejete zakonodaje, pa je bila ta pravica zanikana ravno zaradi tega skrivanja arhivov, ki so bili locirani povsod, samo zaradi tega, da se je zakrivala določena preteklost, ne glede na to, da je to imelo konkretne materialne pa tudi težke moralne posledice za tisoče ljudi.