Več sto ljudi je sodelovalo pri pripravi sprememb šolske zakonodaje, je ravnateljem osnovnih šol zagotovil šolski minister Milan Zver. Imena niti enega ni hotel izdati, “če bi omenil enega, bi naredil kakšnemu drugemu krivico”, se je izmotaval.

Ob tako velikem številu, vsi gotovo niso sodelovali enako. Povsem bi zadostovalo, če bi minister imenoval ključne avtorje reforme. S tem nikogar ne bi užalil, še več, najbolj zaslužne bi upravičeno pohvalil, ker so opravili veliko delo. Ker jih noče razkriti, dokazuje, da ti strokovnjaki za svoje delo niso pripravljeni prevzeti odgovornosti, svojih predlogov v javni razpravi niso pripravljeni braniti. Kdor je res strokovnjak in v svoje rešitve verjame, se je pripravljen soočiti s kritiki in jih argumentirano braniti. Česa se bojijo, Zverovi strokovnjaki? Da jih bodo kritiki sesuli, povozili ? Če imajo Zverovi strokovnjaki dobre argumente, bi nasprotnike igraje osmešili in jim zaprli usta. Ali pa so strokovnjaki, s katerimi se minister hvali, dejansko združeni v eni osebi, ki ji je ime Angelca Likovič, podpredsednica društva Pobuda za šolo po meri človeka? Ona je namreč edina, ki je njegove predloge takoj po predstavitvi javno podprla in celo uporabljala enake argumente kot minister.

Milan Zver je skušal ravnatelje pomiriti, da s spremembo financiranja (predlaga uvedbo financiranja šol na učenca oziroma dijaka) ne bo zapiral manjših šol, ker bodo te šole na glavo dobile več denarja. Dokler ne bo prišel na dan s številkami, koliko več bo takšna šola dobila za učenca in koliko bo dobila v primerjavi s sedanjim zneskom, ni mogoče preveriti, ali ministrova trditev drži vodo. Sicer pa, kakšni so sploh stroški na učenca, koliko kot davkoplačevalka zdaj odštejem za šolarja, koliko bom v prihodnje?

Škoda bi bilo, če bi manjše šole kar ukinili, predvsem če minister res želi narediti šolo bolj prijazno. V velikih šolah so učitelji in učenci veliko krat odtujeni, v manjših šolah, so bolj povezani, poznajo drug drugega. Seveda razmer ne gre posploševati, ampak ob zmanjševanju števila učencev vendarle ne gre vseh tlačiti v velike šole, ki so nekatere prav tako zelo kakovostne. Kakovost je odvisna od kadra, ne od velikosti. Ker nekaterim ustrezajo manjše skupine nekateri pa se bolje počutijo v velikih skupinah, bi morali učencem, staršem in učiteljem zagotoviti možnost izbire.

Milan Zver je ravnateljem osnovnih šol še povedal, da se po njegovem mnenju število zasebnih šol ne bo bistveno povečalo, zato bo zanje potreboval le 250 tisoč evrov več kot zdaj, ko šolski proračun znaša 1,1 milijarde evrov. Zakaj potem sploh predlaga spremembo sistema financiranja, za koga? A je hotel povedati, da zgolj zaradi nekaj dodatnih šol podira celoten sistem? Sicer pa, kakšna bo sploh razlika med javnimi in zasebnimi šolami, če bodo oboje dobivale javni denar, če bomo davkoplačevalci v obeh primerih 100-odstotno plačevali izvajanje programa? Koliko predlogov za ustanovitev zasebnih šol ima minister že na mizi, od koga jih je dobil, kako je prišel do zneska 250 tisoč evrov, ki jih bo dodatno potreboval zanje? Minister tudi ni povedal, kakšno je sploh povpraševanje po zasebnih šolah, bodo lahko zbrale dovolj učencev.

Dokler minister Zver ne bo predstavil ključnih strokovnjakov, ki so mu pripravili reformo, in predložil temeljnih podatkov, bo namesto javne razprave uprizarjal pogovor gluhih.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |