Iskenderun je pristaniško mesto na skrajnem vzhodu turškega dela sredozemskega morja, ob meji s Sirijo, blizu Libanona. Mesto s ca. 160.000 prebivalci ima za to območje razmeroma zelo spodobno koncentracijo bank in to dejstvo mi je Mehmet parafraziral s preprostimi besedami: “Iskenderun pere najčisteje”.

Pravzaprav sem se odpravil na obisk h katoliški skupnosti, ki živi v Iskenderunu, kjer je tudi sedež škofije za celotno vzhodno Turčijo. Da sedež škofije ni v bližnji Antakyi (ali Hatayu po sirsko), ki je nekako bolj znana kot Antiohija iz časov pridiganja sv. Petra v votlini, ki so jo pozneje razglasili za “prvo katedralo na svetu”, je posledica preprostega razloga: cerkev v Iskenderunu je dosti večja in zato tudi primernejša za škofijo.

Preživeti in doživeti veliko noč in pripadajoče slovesnosti na območju prvotnega krščanstva se mi je zdela zelo privlačna zamisel; še posebej, ker sem šel tja na obisk k patru Martinu, slovenskemu misijonarju, po rodu iz okolice Ptuja. Pater Martin ima za sabo zanimivo zgodovino, ki priča o tem, da je krščanstvu v teh krajih danes tako težko, kot mu je bilo ob samih začetkih, ko sta tukaj pridigala sveti Peter in pozneje tudi sveti Pavel. Običajne težave pri pridobivanju raznih dovoljenj, kar lahko traja tudi nenavadno veliko let, vse prevečkrat spremljajo tudi fizični napadi turških nacionalistov, ki jim krščanske skupnosti, katere koli pač že, v Turčiji gredo zelo na živce. Ob dejstvu, da je danes na ozemlju Turčije od 75 milijonov prebivalcev samo 80.000 kristjanov in od tega okrog 10.000 rimokatoliške usmeritve, lahko tovrstna nestrpnost mogoče deluje neracionalno, vendar pa so posledice iracionalnih “trendov” islamskega radikalizma vidne tudi v teh krajih. In to ne glede na dejstvo, da ob meji s Sirijo živijo v večini turški državljani arabskega porekla, ki so predstavniki alevitske usmeritve znotraj islama, ki ji poznavalci islama pripisujejo večjo strpnosti in zaradi podobnosti s krščanstvom celo “reformatorstvo”. Vsekakor pa je treba dodati tudi, da krščanstvo, predvsem tisto, ki ga zastopajo različne protestantske, ja, misionarsko tudi bolj agresivne cerkve, danes v Turčiji doživlja porast.

Racionalno razmišljajočemu zahodnjaškemu intelektualcu se vseeno zastavi vprašanje po smislu vztrajanja krščanskih misionarjev v teh krajih, predvsem tistih rimokatoliške izpovedi. Pokristjanjevanje danes seveda ne more biti motiv, kajti prestop muslimana med kristjane predstavlja tak kulturni šok predvsem za okolico osebe, ki se da krstiti, da ta oseba v tem istem okolju težko preživi. Tega se zelo dobro zaveda tukajšnja cerkev, zato so duhovniki pri prošnjah za krščevanje zelo zelo previdni. Vse prevečkrat se je namreč že zgodilo, da je šlo za provokacije. Pa tudi sicer je tukaj odnos cerkve do krščevanja odraslih oseb dosti bolj previden, kot je to pri tistih, ki smo bili krščeni v starosti, ko nas ni nihče vprašal, ali si tega tudi želimo. Če danes musliman v teh krajih želi biti krščen, mora najprej skozi intenzivne priprave, ki trajajo vsaj tri leta, potem pa krst odrasle osebe opravijo v kar največji tajnosti. Skratka, zakaj potem vztrajati “na barikadah ostankov krščanstva”? Zaradi spominov na nekdanje zgodovinske veličine tukajšnje cerkve? Pater Martin pravi, da gre danes predvsem za pričevanje o Kristusovem nauku v teh krajih.

Očitno je tudi, da je v krajih, kjer krščanstvo za večino prebivalstva predstavlja predvsem vrednote “pokvarjenega neverniškega zahoda”, vera dosti močnejša in tudi skupnost bolj povezana. Imel sem srečo, da sem na velikonočno soboto lahko prisostvoval krstu dojenčka, kar je celotni slovesnosti dalo še poseben pečat: zbiranje vernikov ob ognju pred vhodom v cerkev, prižiganje krstne sveče in slavnostni vstop v cerkev, pospremljeno s petjem in igranjem na kitare. Ja, tako petje lokalne mladine kot tudi celotna liturgija - vse je potekalo v turščini! Ob tem je bil škof Italijan, kaplan Romun in pater Martin Slovenec. In Alah je bil Bog in Ibrahim je bil Abraham. Prav tako, kot me je pred tremi leti presenetilo, kako so na vratih maronitskih cerkva v Libanonu vsi napisi v arabski pisavi, me je tukaj nekako zbodlo, ko sem pri maši zaslišal besedo “Alah”. Ja, saj je jasno, da je temu pač tako, vendar pa je neverjetno spoznanje, kako nas neka beseda, nek simbol, hkrati navaja na neko vero – vendar je Alah Bog tudi lingvistično …

Kot pristanišče ima Iskenderun vse prej kot pobožno podobo. Mehmet, zaposlen v pristanišču, pravi, da je sedaj gospodarsko stanje v tej turški pokrajini dosti slabše zaradi vojne v Iraku. Medtem, ko je pred vojno znalo čakati na pretovor tudi po več ducatov ladij, jih je sedaj kvečjemu deset in manj. Ladje so tiste, ki prinesejo delo in denar lokalnemu gospodarstvu in, če jih ni, “je treba poprijeti tudi za kakšno drugo delo”, mi je odgovoril Mehmet na vprašanje, kako je s cenami derivatov kanabisa v teh krajih. Ob kajenju vodne pipe, nargile, mi je razlagal, kako preko Sirije iz Libanona potekajo čez nekdanjo Antiohijo nekatere glavne poti za tihotapljenje ne samo derivatov kanabisa, marveč tudi opija in vsega hudega, za kar obstaja povpraševanje na zahodu.

Ja, resnično pravi kraj za misionarjenje v mestu, ki ga je leta 333 pred našim štetjem ustanovil Aleksander Veliki. Še vedno je namreč prisotna nekakšna fascinacija nad kraji, kjer so misijonarili prvi kristjani in kjer se je tudi prvič pojavilo poimenovanje častilcev takrat, novega kulta - torej “kristjanov”. Zato nikar ne verjemite Lonely Planetu, ki o tem, po Aleksandru poimenovanem mestu pravi, da “ni nič takega, kar bi vas lahko zadržalo v tem modernem pristaniškem mestu”. Tudi sicer ne kaže preveč verjeti tovrstnim “navodilom” turističnih vodičev. Tako kot Murska Sobota ni “zgolj sivo mesto, ki ga je najbolje čim prej zapustiti”, kakor lahko preberete v opisu tega mesta ob Muri, tudi Iskenderun ni zgolj pristanišče, marveč je mesto, v katerem lahko srečate patra Martina, kaplana Josipa ter katero od častnih sester, mogoče celo škofa s telesnim čuvajem, ki mu ga je dodelila turška policija. In, če imate vsaj malo talenta za preprosto pohajanje po zares neverjetnem vrvežu tega mesta, sem prepričan, da boste srečali tudi Mehmeta in z njim pokadili najkakovostnejši tobak, ki ga nudi nekoč sirska pokrajina.

Objavljeno pod življenje s slogom, svet | | |