Mit št. 1: v angleški Premier League se igra najboljši nogomet v Evropi, saj ima “zibelka nogometa” med štirimi polfinalisti Lige prvakov kar tri moštva. Res je, tri multinacionalke, ki imajo v prvi enajsterici v povprečju skoraj (predvsem po zaslugi Manchestra temu vendarle ni tako) več Afričanov kot Angležev, bodo verjetno letos med sabo odločale o evropskem naslovu. Toda zakaj potem nobenega angleškega moštva ni med štirimi v pokalu UEFA? Pogled na lestvico Premier League pove vse: Machester in Chelsea sta daleč stran, nekako blizu sta jima še Liverpool, ki se v Evropi prebija daleč prav po zaslugi “minusa” 25 točk v Premier League, običajno že po novem letu, in Arsenal. Vse ostalo je precejšnji “poden”; Tottenham, Newcastle, Portsmouth itd. so čudno selekcionirana moštva fizikalcev, ki želijo igrati kontinentalni nogomet s kratkimi pasovi. Zame je zato v pogledu atraktivnosti še vedno zakon Španija: Realu in Barci prištejmo Osasuno z najširšo klopjo v Evropi, Sevillo, ki igra poleg Rome (do torka) najlepši nogomet v Evropi, pa Atletico, Deportivo in seveda nesrečno Valencio. Upam le, da bo Bilbao ostal v ligi. Taktično so seveda daleč spredaj še vedno Italijani, ki so v zadnjih letih najuspešnejši pri vzgajanju trenerjev. Dokaz za to, kako Angleži capljajo za njimi, je imenovanje McLarena za selektorja Anglije: trenerja, ki dve uri pred tekmo v Zagrebu pove svojim varovancem, da bodo igrali v 3-5-2 in z ekipo, v kateri so Gerrard, Terry in Rooney, premagal Andoro s prvim golom v - 62. minuti!

Mit št. 2: AC Milan je ekipa starcev za odpis. Priznam, tudi sam sem bil šokiran, ko sem na San Siru videl, da se Paolo Maldini ne ogreva z ostankom moštva, ampak s privat-fizioterapevtom. Toda bi ekipa za odpis lahko držala Bayern cel prvi polčas v taktičnem šahu in v 2. polčasu kljub precej ostremu ritmu Bavarcev tako suvereno branila rezultat? Bodite pozorni naMilan: prebuja se Seedorf, Inzaghi je še živ, Nesta is back, Oddo se je naučil pošiljati predložke v kazenski prostor, Kaka je pa pač - Kaka. In Manchester je zalogo sreče na veliko že porabil proti drugi italijanski ekipi.

Mit št. 3: razprtije med Mourinhom in Abramovičem psihološko škodujejo Chelseaju. Zakaj pa potem ta ekipa kar tretjino svojih golov zabije po 80. minuti? Trdim celo obratno: Jose z vzdrževanjem izrednega stanja svoje igralce konstantno drži na 120 odstotkih motivacijskega napona - od septembra do maja. Mimogrede, podobno je “vojno” z vsemi (upravo, navijači itd.) stopnjeval tudi v zadnji sezoni v Portu. Tudi zato (in ne le zaradi genialnih taktičnih rošad) je “the Special one”: ker nase prevzema domala ves pritisk, ki ga v drugih klubih “fašejo” igralci.

Mit št. 4: Alan Smith ni špica. V torek je Sir Alex priznal svojo zmoto in nekdanjega obetavnega napadalca Leedsa, ki je imel kasneje težave s poškodbami, Azijci in Fergusonovim uvrščanjem v vezno linijo, dal v napad. Ok, resda šele po Larssonovi poškodbi, a Alan se je vrnil

Mit št. 5: Louis Saha je najbolj podcenjeni napadalec v evropskem nogometu. Po zadnji tekmi Valencie sem prepričan, da je to Fernando Morientes. Fant dejansko zabija kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli: v Realu, Monacu, reprezentanci, kazenskem prostoru, z glavo, s streli od daleč itd. Druga kandidata za to “lovoriko” sta še Diego Tristan, David Trezeguet.

Mit št. 6: Arsene Wenger je najboljši trener-ustvarjalec v Evropi. Ko letos gledam Unitedovo mešanico generacije 99 in “young guns”, konkretnost Cristiana Ronalda, vedenjsko sprejemljivost Rooneya in taktično zrelost Vidiča, bi glas raje prisodil Fergieju. Me bo pa Arsene demantiral čez dve leti, ko bo njegova nova generacija spet osvojila angleški tron brez poraza.

Mit št. 7: V evro-nogometu ni fluktuacije: once you rule, you are there forever. Kaj res? Zakaj letos izpad iz prvih lig grozi PSG-ju, Nantesu, HSV-ju, Mallorci, Parmi itd. In kaj se je zgodilo z Bayerjem, Marseillom, Juventusom, Dortmundom itd. Ni ga športa, v katerem bi se najboljši na vrhu menjavali tako pogosto. OK, razen skokov v Harrachovu ob spremenljivih vremenskih razmerah.

Mit št. 8: Nogomet se lahko igra tudi brez napadalcev. Da, Luciano Spalleti, vendar le, dokler ne naletiš na nasprotnika, ki bo kaznoval štiri zgrešene priložnosti od petih. Mancini gor ali dol…

Mit št. 9: Bastian Schweinsteiger je nemški Beckham. Morda - toda Becks zna biti vsaj kakšno minuto na igrišču (najpogosteje ob prekinitvah) tudi viden. Olajševalna okoliščina: Schweini je že precej utrujen. WM 2006 je odigral v peklenskem ritmu, od takrat dalje pa ni počival. Mimogrede: na tekmo povprečno preteče 11,2 kilometra.

Mit št. 10: Joc Pečečnik je rešitelj lj-nogometa. Skupaj s Tonetom Hrovatičem. Khm, vse bralce bi ob zadnjih rezultatih edinega lj-prvoligaša spomnil na branje enega izmed mojih prejšnjih vnosov.

Objavljeno pod šport | | |