Nekaj tednov nazaj sem se pogovarjal s prijateljem založnikom, ki mi je omenil, da ga zanima ponatis slovite knjige Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov, ki jo je v slovenskem prevodu Matjaža Šinkovca – ja, res je, današnjega šefa Slovenske obveščevalno varnostne agencije, bolj znane kot Sova – točno pred tridesetimi leti objavila Mladinska knjiga. Kar za tisti čas sploh ni bilo slabo, kajti knjiga je v izvirniku izšla samo štiri leta prej.

Na stežaj razprt bober je bila fotografija ženske, ki ni nosila spodnjih hlačk, z nogami široko narazen, tako da se je lahko videlo ustje njene vagine. Izraz so najprej uporabljali fotoreporterji, ki so mnogokrat uspeli videti pod krilo ženskam pri nesrečah in športnih dogodkih in pod požarnimi stopnicami in tako dalje. Potrebovali so geslo, ki bi ga lahko zavpili drugim reporterjem in prijaznim policajem in gasilcem in tako dalje, da jim povedo, kaj se da videti, v primeru, če to želijo videti. In ta beseda je bila »bober«!
(Kurt Vonnegut, Zajtrk prvakov, prevod Matjaž Šinkovec, MK, 1977)

Ker sem bil prepričan, da je veliki posebnež, humanist in kadilec že umrl, sem tako o njem tudi govoril, pa me je prijatelj popravil, da je še zelo živ, samo romanov ne piše več, zato pa je z zadnjo zbirko esejev A Man Without a Country (Seven Stories Press 2005) dosegel presenetljiv uspeh, ki ga gre delno pripisati tudi neusmiljenemu obračunu s predsednikom Bushem in drugimi perečimi ameriškimi političnimi problemi.

Žal se je v sredo, 11. aprila življenje Kurta Vonneguta zares izteklo. Umrl je v petinosemdesetem letu (nenavadno, rodil se je 11. novembra 1922 in tudi umrl 11.) in s tem zaključil dolgo in plodno kariero, ki je trajala petinpetdeset let. Njegov opus obsega štirinajst romanov, od katerih so nekateri z mešanico družbene satire, črne komedije in znanstvene fantastike pomembno sooblikovali literarno prizorišče druge polovice 20. stoletja in k branju pritegnili veliko takšnih, ki jih knjige niso preveč zanimale. Zajtrk prvakov, Klavnica pet, Mačja zibka, Sirene s Titana, Jetniški tič so samo naslovi peščice njegovih najbolj znanih del in zanimivo je, da so vsa dosegljiva tudi v slovenščini, kot velja še za pet drugih Vonnegutovih romanov.

Še posebno pomembna je Vonnegutova knjiga Klavnica pet, v kateri je opisal svojo strahovito izkušnjo vojnega ujetnika med II. svetovno vojno, ko je doživel bombardiranje Dresdna, ki so ga zavezniška letala dobesedno zravnala z zemljo in hkrati pobila desettisoče ljudi. Knjiga je izšla za časa vietnamske vojne in boja za državljanske pravice v Ameriki oziroma v času študentskega upora v Parizu in invazije na Češkoslovaško, kar je protivojnemu in protitotalitarističnemu sporočilu knjige dalo še dodaten naboj, avtorja pa spremenilo v junaka mlade generacije.

Kurt Vonnegut je bil eden redkih ameriških (pravzaprav sploh ne samo ameriških) pisateljev, ki se je (še) vedno javno izrekal za socialista in ki se je vse do smrti upiral neumnosti in nepravičnosti. Na začetku omenjena esejistična knjiga to zgovorno dokazuje, zato slovenski prevod, ki naj bi izšel še letos, nestrpno pričakujem.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |