Kar mene zadeva, se lahko naš narodni junak Martin Strel že danes vrže v Amazonko in jo preplava še nazaj. Mislim proti toku do izvira. Hrbtno. Pod vodno gladino, da bo lažje spremljal nevarne piranhe in krokodile, ki so ga tja grede pustili pri miru, ker so po njegovih besedah ribe in krokodili domnevali, da je le eden od številnih rečnih prebivalcev.

Piranhe in krokodili niso vedeli, da naš junak plava za ‘mir, prijateljstvo in čiste vode’, v tem primeru pa je k temu dodal še plavanje za ‘ohranjanje tropskega gozda in življenja v njem’. Rečni pirati bi se gotovo zjokali, ko bi jim povedal, da tokrat plava tudi zaradi ‘ zavedanja o Alzheimerjevi bolezni in drugih nevrološko degeneriranih motnjah’. Ko pa bi k temu dodal še promoviranje ‘tele-medicine kot pomembnega elementa povezovanja medicine in težje dostopnega okolja’, bi mu do solz ganjeni podarili še polovico naropanega plena.

Tudi sam si ne morem pomagati, ko se mi orosi oko ob tem nesebičnem Dolenjčevem razdajanju za človeštvo v obče. Doslej sem bil namreč trdno prepričan, da Martin Strel plava predvsem za denar, nekaj tudi za slavo, ostalo pa iz raznih razlogov, ki pa s humanitarnostjo nimajo prav nobene zveze. Za moje pojme je bilo njegovo početje le skrajni avanturizem posebneža, ki se s tem za povrh še preživlja, z obče človeškega gledišča pa so bila vsa njegova junaška dejanja povsem nepotrebna. Zdaj vsaj vem, v kakšni zmoti sem živel.

In ko bo naslednji junak pod geslom za ‘mir, prijateljstvo in čiste gore’ po eni nogi priskakljal na vrh katerega koli osemtisočaka, bom vedel, da se mi za čiste gore ne bo več treba bati. Tako kot sem zdaj prepričan, da bo Amazonka poslej najbolj neoporečna reka na svetu.

Objavljeno pod opilki | | |