V globokem spoštovanju in občudovanju lika in dela zunanjega ministra za ideološke, medijske, kulturne, gospodarske, zgodovinske in družbene zadeve dr. Dimitrija Rupla sem nekaj prazničnih ur lahkega srca žrtvoval za pregled njegovega publicističnega opusa zadnjih dveh let. Bežen kajpak, saj v nekaj urah pač ni mogoče poglobljeno ovrednotiti obsežnega gradiva.

Izbor misli navzlic temu ni naključen, ampak ima rdečo nit, povzeto iz samega gradiva. Menim, da je bralcu ne bo težko najti in ji slediti do konca, čeprav, priznam, branja ni prav malo. Časovno si misli sledijo, kakor so bile zapisane, od aprila 2005 do aprila 2007.

1. Nekateri mislijo, da je slovenska zunanja politika premalo evropska in da je postala preveč proameriška. To je seveda popolnoma neutemeljen, vrh vsega pa tudi neresen in precej izrabljen očitek. Njegovi avtorji so tako oddaljeni od realnosti, da niso opazili slovenskega vstopa v EU. Slovenska politika mora biti in je vsekakor usklajena s politiko EU, saj je Slovenija del EU. Ko bi bila naša politika proameriška, bi bila takšna po volji EU. Vsekakor politika EU ni in ne more biti protiameriška, kot bi radi videli v nekaterih slovenskih krogih.

2. Slovenci imamo sicer lastno državo šele kratek čas, vendar se tu pa tam zdi, da nam je že v breme. V mislih imam brezbrižno in lahkomiselno vedenje do države. V medijih beremo komentarje, ki jih je mogoče razumeti, kakor da je neodvisna slovenska država celo neko izvirno negativno dejstvo, na katero so se pozneje naložili negativni dodatki od Nata do EU. Kakor da nam je žal, da Slovenija ni več del socialističnega ali neuvrščenega sveta, Jugoslavije, Balkana … Seveda ne smemo te lahkomiselnosti zamenjati s kritičnostjo do pomanjkljivosti države in njenih ustanov.

3. V zadnjem času je bilo veliko negativnih komentarjev (in dezinformacij) v zvezi z izbiranjem kandidatov za slovenske veleposlanike. Sprašujemo se, kaj je namen teh negativnih komentarjev. Po eni strani bi bilo prizadeto dobro ime ministrstva in slovenske diplomacije, po drugi strani vlade, na koncu pa bi bil prizadet ugled naše države – v trenutku, ko so ji zaupane pomembne mednarodne politične naloge (predsedovanje Ovse in EU).

4. Slovenci smo dolga desetletja živeli v zmoti, da je jugoslovanski socializem boljši od sovjetskega, uspelo pa se nam je zaplesti tudi v druge laži in utvare: v zvezi z državljansko vojno, v zvezi z bratstvom in enotnostjo, nestrankarskim samoupravnim pluralizmom, družbeno lastnino, neuvrščenostjo itn. Nekateri imajo morda pri istovetenju s skupnimi evropskimi vrednotami težave, ker niso prepričani, da jih dosegajo; mnogi pa vanje dejansko ne verjamejo, ker ne sprejemajo sestavin, kakršne so krščanstvo, humanizem, razsvetljenstvo, svoboda in odgovornost posameznika itn.

5. Vsega tega ne pišem, ker bi imel preveč časa in ker bi se hotel ukvarjati z medijsko politiko ali z urejanjem časnikov. Pišem zato, ker me nekateri sedanji medijski pojavi žalijo kot državljana in skrbijo kot zunanjega ministra. Če pustim ob strani preteklost in pozabim na vsa mogoča podtikanja v zvezi s svojo vlogo pri vključevanju Slovenije v Nato; če pozabim na divje medijske kampanje, vse neverjetne neresnice in celo kazenski postopek v zvezi s pobudo za diplomatsko akademijo; in če se ne zmenim za posmehljivo spremljanje slovenskega predsedovanja Ovse; se vendar ne morem načuditi vztrajnosti sedanjih nesmiselnih prispevkov in komentarjev o slovenski zunanji politiki, predvsem pa o odnosih s sosednimi državami.

6. V članku, ki sem ga objavil v Delu pred štirinajstimi dnevi, sem omenil primer politične cenzure pri tem časniku, ki sem ji bil priča leta 2003. Kot da bi jim ukazal kakšen revolucionarni generalštab, so na moje pisanje reagirali znani mnenjski voditelji z enakimi vprašanji: Kdaj se je zgodila cenzura? Kdo je bil kriv zanjo? Kaj je zoper to storil Rupel? Znani mnenjski voditelji, ki že desetletja obvladujejo večino slovenskih medijev, so hoteli razvrednotiti moje poročilo in predvsem dopovedati, da bi moral cenzuro pripisati sebi osebno, torej sedanji, ne prejšnji vladi. Spoštovane mnenjske veterane moram razočarati. Na politično urejanje Dela in večine slovenskih medijev v prejšnjem (Ropovem) mandatu sem opozarjal precej pogosto. Zaradi teh dejanj sem bil kaznovan z izgonom iz vlade.

7. Če spremljamo slovenske medije, se včasih zdi, kot da se je ves svet zarotil zoper Slovence. S posebno strastjo naj bi se nas lotile sosedne države: Avstrija, Hrvaška in Italija. Slovenija je – če upoštevamo medijsko dramatizacijo – na pol okupirana, bliža se katastrofa, vzdušje na Slovenskem je kot na predvečer vojne. Ne mine dan, slišimo, da ne bi sovražni Dunaj, Zagreb in Rim česa napletli zoper Slovenijo. Vzrok temu, pravijo, niso tuje države, ampak Slovenci sami. Če že slovenska vlada in še posebej ministrstvo za zunanje zadeve nista povzročitelja velikih nesreč in grozodejstev, sta odgovorna vsaj za prikrivanje krute resnice o njih.

8. Najbolj od vsega v Sloveniji potrebujemo nov odnos do države in njenih dosežkov. Če nam ne bo uspelo v šolske in medijske programe uvesti ustreznega znanja o nastanku in pomenu slovenske države, ne moremo upati na domoljubno zavest, ki je potrebna vsaki državi.

9. Med največjimi slovenskimi težavami je slovenska lastna podoba, ki jo ustvarjajo mediji. Vse glasnejša je domneva, da je s Slovenijo vse narobe. Mediji prispevajo k eroziji nacionalne samozavesti, ki je v mednarodnih odnosih izredno pomembna.

10. V Sloveniji nemara še nismo povsem premagali preteklosti druge svetovne vojne, revolucije, administrativnega in samoupravnega socializma. Še vedno se spotikamo okrog sprave, zakonodaje, ki naj bi popravila stare krivice, in okrog spomenikov žrtvam vojne in revolucije. Še vedno je veliko enostranosti, ideološke zaslepljenosti in obtoževanja, surovih prepirov, pravnega in medijskega nereda. Malomarna, neurejena naselja, podrtije in ruševine, kot jih je mogoče videti celo v Ljubljani in celo v žlahtnem Štanjelu, zbujajo vtis, kakor da preteklost še traja. Celo nekateri biseri slovenskega turizma se ne morejo pohvaliti s hoteli, ki bi bili vključeni v mednarodne »verige« in bi imeli pet zvezdic. Vendar bi pretiravali, če bi rekli, da kdo pričakuje »vrnitev na staro«. V Sloveniji manjka nekaj več sproščenosti in odkritosrčnosti in vsekakor bi morali poskrbeti, da bi bilo enkrat konec špekulacij o tem, da se goljufija izplača. Imamo poslovneže, ki so si nakopičili veliko premoženje zaradi političnih botrov, malo podjetnikov pa uspeva zaradi lastne prodornosti. Primanjkuje nam kulture in svetovljanskih izobražencev.

11. V Sloveniji se je v zadnjem času bistveno povečala količina hudobije, površnosti … zmanjšale pa so se strateška premišljenost, omika in kultura. Zdi se mi, da se negativni pojavi množijo s tako silovitostjo, da jih je vse teže prenašati in še teže popravljati. Razprava, ki so jo sprožili v zvezi z novo medijsko zakonodajo, mi zbuja vtis, da je najbolj od vsega v napoto obvezno objavljanje popravkov. Čeprav so dejansko nepopravljive, besede naših mnenjskih voditeljev ne bi smele biti podvržene popravljanju.

12. Pritisk je izredno velik in nevaren, saj so ponekod za spotikanje vladne politike nemara pripravljeni žrtvovati ugled države. Postavlja se vprašanje, kdo pravzaprav so ti ljudje, ki imajo nenavadno moč v t.i. civilni sferi, v medijih, v nasilniških skupinah … So to nostalgični, frustrirani ali upokojeni levičarski politiki? So le prekupčevalci brez načel? Slovenska varianta mafije? Vsekakor so pripravljeni storiti marsikaj: blatiti svojo domovino, podpihovati ideološke somišljenike kjer koli na svetu, razbijati ustanove in ubijati značaje konkurentov. Sramotiti so pripravljeni vse in vsakogar, celo družinske člane svojih nasprotnikov. V temi in v avtomobilih prežijo na zanimive člane družbe. V tujino so izvozili težave družine Strojan in jih predstavili kot pojavno obliko vsesplošne slovenske ksenofobije. Iz arhivov so potegnili »izbrisane« in ponovno začeli ustvarjati vtis, da smo v Sloveniji po osamosvojitvi zavračali in zaničevali »južnjake« – kljub dejstvu, da smo dali državljanstvo vsem, ki so ga takrat hoteli imeti. Ofenziva, ki seje splošen nemir in poskuša ustvariti kaos, se stopnjuje, čim bližji so dosežki: vključitev v evro in schengen, predsedovanje EU…

13. Mednarodni položaj Slovenije je danes zelo trden, to pa ne pomeni, da ima Slovenija v primerjavi s sosednjimi državami le prednosti. Slovenija ima v primerjavi z drugimi nekdanjimi socialističnimi državami težavo, da (razen pomembnega poskusa »udba.net«) še nismo dosegli preglednosti glede sodelovanja s tajnimi službami. V primerjavi s sosedami, tudi s Hrvaško, imamo premalo državotvornosti in nacionalnega ponosa.

14. Zato smo po demokratičnih volitvah leta 1990 v Sloveniji gojili in vzgojili kulturo neomejenega objavljanja. Z drugimi besedami: zahteva, naj pride vse ven in naj ne bo nikakršnih skrivnosti, je postala slovenska uradna politika. Naš posel je proizvodnja sporočil, ne njihovo skrivanje. Ne želimo molčati, ampak govoriti. Danes se ljudje trudijo povedati čim več. Zato imamo službe za odnose z javnostjo. Slovenska država pa temelji na človekovih pravicah. Ničesar nočemo skrivati, ker smo bili nekoč žrtve skrivanja. To vedno povem sogovornikom, kadar me pridejo vprašat o različnih domnevnih slovenskih kršitvah. Sprašujem se, ali je šestnajst let dovolj časa, da bi se odvadili cenzure, norčevanja iz političnih nasprotnikov, prišepetavanja in namigovanja.

15. Zadnje čase je precej govora ali govoric o tem, da vladajoča koalicija oziroma vladne stranke v Sloveniji na vodilna mesta v državnih oz. javnih ustanovah postavljajo »svoje« ljudi; da je bilo preveč pristranskih »kadrovskih« premikov, zamenjav, sprememb in novosti … Ponekod celo trdijo, da so se vrnili »svinčeni časi«, da je slabše, kakor je bilo nekoč, itn. Večinoma so to nesmiselni in neresnični očitki. Nekateri udeleženci takšnih razprav se »svinčenih časov« dejansko ne spomnijo; tiste, ki jih ne morejo pozabiti, pa lahko razdelimo na najmanj dve skupini: na njihove privržence in na prizadete. Primerjave današnjih časov s svinčenimi se gotovo niso domislili drugi. Verjetneje prvi, tj. privrženci.

16. Pred nekaj dnevi me je na ministrstvu obiskala mlada dama, ki dela za neko televizijsko hišo. S seboj je imela mikrofon, kamero in dva spremljevalca. Pripovedovala mi je, da je življenje slovenskih novinarjev nesproščeno, da se bojijo oblasti, ki da posega v njihovo delo. Menda to počenja tudi pisec teh vrstic. Sogovornico sem prosil, naj mi pove kakšen primer, nakar je rekla, da je stvar preverjena in da ‘vsi tako pravijo’. Poskušal sem ji razložiti napačnost njenih domnev. Ko bi imeli cenzuro, mladi dami gotovo ne bi dovolili pripravljati takšnih prispevkov. Težko je razpravljati z ljudmi, ki živijo v narobe svetu, ki verjamejo vanj in ki so prepričani, da je narobe svet pravi svet. Sprašujem se, kje je bila kritična javnost, ko so v socialistični Sloveniji pošiljali v zapor pesnike in pisatelje. Pred dvajsetimi leti noben mirovni inštitut in noben časopis ni branil urednikov Nove revije, ki jih je precej grobo odstavilo slovensko komunistično vodstvo.

Prepričan sem, da je iz tega pregleda razvidno, da so neutemeljene, neresne, izrabljene, hudobne, negativne, neresnične, posmehljive, dramatizirane, nesmiselne, lahkomiselne, nedržavotvorne in površne vse interpretacije, ki se v zvezi z ministrom iz pravega sveta zadnje dni pojavljajo v narobe svetu.

Objavljeno pod slovenija | | |