Sovagate in ravnodušni državljani
darja, četrtek, 5. april 2007Afera Sova je res vse bolj srhljiva. Ta primer spet kaže, da v Sloveniji nimamo opozicije, ki bi znala na kršitve, ki si jih privošči vlada, verodostojno opozoriti. In ne medijev, ki bi jasno in glasno ljudem razložili, za kakšen škandal dejansko gre in kakšne posledice ima to lahko za državljane.
Dnevnik, ki je zadevo razkril, ostaja več ali manj osamljen, zakaj, se je pokazalo na nacionalnem radiu. Dolgoletni novinar o aferi ne sme več poročati, bojda svojega dela ni opravljal profesionalno. Ne vem sicer, kdo bo to področje prevzel od njega, vse bolj pa opažam, da v uravnoteženih medijih dolgoletni in uveljavljeni novinarji dobivajo vse manj prostora, o pomembnejših zadevah poročajo honorarni sodelavci in do zdaj povsem neznani novinarji. Slišim, da imajo uravnoteženi uredniki najraje mlade novinarje, ki so komaj končali fakulteto, so brez izkušenj, predvsem pa menda najlažje pišejo po naročilu.
Kako v takšnih razmerah ljudem povedati, kaj se je na Sovi res zgodilo? Zakaj so do različnih nečednosti večinoma ravnodušni? Zaradi tega, ker imajo čez glavo raznih afer, ki jim jih ves čas meče pod nos politika? Politiki se neprestano kregajo med seboj, obtožujejo drug drugega, nihče pa za nič ne odgovarja. Konča se vse tako, da je nekdo oblaten, stolček dobi aktualni oblasti všečna oseba in karavana gre dalje. Ko je nečesa preveč, postaneš prenasičen, samo še zamahneš z roko in greš dalje.
Človek se začne razburjati šele, ko sam čuti posledice. Zaradi neizvolitve guvernerja banke Slovenije, afere Sova, prerekanj politikov državljani neposredno še ne čutijo posledic. Upokojenci redno dobivajo pokojnino, večina preostalih pa s svojimi prihodki tudi še nekako shaja.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Res je, Darja…
Tudi na blog vojka, ki nas je včeraj razburil ni nobenih nadaljnih komentarjev. Tudi mi se nočemo ukvarjati z resnico, ali pa je resnica drugačna…
Nekaj več komentarjev (20) je bilo na Financah, kjer so Vojkov blog dali na njihovo spletno stran. Je pa to res manj od bolj udarnih gospodarskih tem, ki pritegnejo tudi prek 100 komentarjev. Očitno se bralci ne zavedajo kompleksnosti in resnosti te zadeve. Ali pa so nas uradne zlorabe zasebnosti in standardov pravne države po 9/11 v ZDA navadile na nižje standarde človekovih pravic in pravne države…
Pod izvirnikom, torej na Dnevnikovi spletni strani, je ta hip 125 komentarjev. … http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/238203/ …
A to, koliko je komentarjev, najbrž niti ni najbolj pomembno; poznam strani oziroma članke s 400 in več komentarji, a si niti s člankom niti s komentarji ne morem nič pomagati.
Sovagate je samo, pa dajmo parafrazirati Slavoja Žižka iz njegovih najboljših let, torej začetka osemdesetih, simptom, ki je spregovoril. V izvirniku je bila ta definicija namenjena punku kot simptomu, ki je spregovoril v somraku svinčenih sedemdesetih let. Sovagate je simptom, ki je pregovoril v somraku z velikimi zgodbami (demokratizacija, privatizacija, EU, Nato) osvinčenih tranzicijskih let.
Kot simptom je bil punk zgoščevalna točka nelagodja ljudi. Vsi so nekako vedeli, da živijo v svetu kulis, strah pred posledicami soočenja s tem spoznanjem pa jih je preprosto hromil. Saj vsi vemo za kojotka iz risank, ki ne pade v prepad, ko stopi čez rob previsa, ampak šele takrat, ko pogleda navzdol.
Sovagate kot simptom deluje natanko enako. Ljudem pripoveduje dejstva, ki so zanje neznosna. Preprosto prehitro se je zgodilo vse skupaj. Ljudje, ki so še včeraj glasovali za JJ&Co, ker preprosto ni bilo druge možnosti (no, ja, lahko bi ostali doma, rezultat pa ne bi bil bistveno drugačen), se ne morejo kar takoj soočiti z dejstvom, da so se ušteli. Pač ne pogledajo navzdol, da ne bi videli, kar že itak vedo. Ne pogledajo navzdol, ker ne vidijo ničesar, če pogledajo naokrog. Koga pa, a Všečnega?
Spomni se, Jože, koliko časa so Amerikanci potrebovali za Vietnam? Za Watergate? Za GWB? Vedno je minilo nekaj let; šele zdaj, ko je Hillary zbrala 26 mio, Barack 25, Giuliani pa 15 mio $ (komaj mio več od tretjega demokrata Edwardsa), si lahko prepričan, da so se soočili z dejstvi. OK, da se je kapital soočil z dejstvi. Šele zdaj vemo, da so za republikance naslednje volitve izgubljene.
Za JJ to še zdaleč ne velja.
Kar strese me to barantanje z našimi živčki, ki si ga privoščijo oblastniki… Mogoče ravno ne drži, da se nas ne dotakne, mogoče je stvar v tem, da je v danem trenutku bolje molčati, kot zganjati galamo… Nekaj se bo zagotovo moralo spremeniti…, če ne prej, pa na volitvah.
Ko sem prebirala članek, je bilo komentarjev 131, vendar sem prepričana, da le ti niso barometer tega, koliko se nas kaj dotakne…
Človek resnice ne mara, če kdo v fris mu jo pove, tako nekako v eni od svojih pesmi poje Iztok Mlakar.
Nekaj se kuha, pravijo poznavalci, vendar bo počasi vrelo, kot bograč, ki se kuha ure, da meso začne razpadati in dobi svojo pravo podobo. Kar se mene tiče je odziv na Sovagate tudi rezultat našega v povprečju tako malo izraženega standarda demokratične kulture. Testiral sem zgodbo pri petih ljudeh. Vsi so zmignili z rameni, pa kaj, to še ni najhujše, ali pa, so že imeli kaj za početi. Bomo videli…