Literarne revije so seveda navadno namenjene literatom, tistim, ki bi to radi bili, in poklicnim bralcem. Vseh vrst. V roke jih komaj kdaj vzame kdo, ki tako ali drugače ne spada med naštete.

Toda nova številka Literature, s podnaslovom Mesečnik za književnost, močno odstopa od ustaljenih predstav. Pravzaprav prinaša toliko zanimivega, poučnega in kratkočasnega branja, kot se ne spominjam od zgodnjih številk Nove revije – to pa je danes že del zgodovine.

Najbolj zabaven, ironičen in celo grotesken je uvodnik izpod peresa pesnika in pisatelja Milana Kleča (lani je – končno – dobil nagrado Prešernovega sklada). Govori o štipendijah, ki jih zadnja leta lahko dobijo vidnejši ustvarjalci, in še zlasti o tem, na kakšen način kandidati zbirajo potrebne točke zanje, pa v kako absurdne situacije se človek zaradi njih zaplete. Če ne bi vedel, kako bedne honorarje že leta dobivajo literarni ustvarjalci, bi se samo krohotal, tako pa me je ob tekstu, ki še enkrat dokazuje, kakšen mojster je Kleč, včasih prav neprijetno stisnilo pri srcu. Tudi zato, ker vem, da se nikoli ni hotel ali znal prerivati pred koritom, kakor to čisto neženirano delajo nekateri njegovi »kolegi« z udobno službo in honorarnim delom povrh!

V prijetno urejeni knjigarni, kjer je tudi bife, sem naštel razen organizatorice še natakarja.
Dobro.
Dvajset minut pozneje so prostor za eno izmed mizic zasedli še urednik Goge, njegov sin, pa še ene ženske se spomnim, navzoča pa je bila tudi moja prijateljica, ki me je tja pripeljala in sem ji še danes hvaležen, ker po končanem večeru sem bil na robu samomora.
Vztrajal sem, naj nastop, pogovor ali kaj je tisto bilo, odpade.
Vztrajali so, da nastop nikoli ne odpade, če je več kot eden obiskovalec.

Drugi prispevki so bolj običajni, čeprav vsaj rubrika Proza z izborom iz proznega mnogoboja na letošnjem festivalu Fabula dokazuje, da premoremo nekaj svežih in presenetljivo dobrih mladih pisateljev, ki zajemajo iz življenja in so berljivi na način, ki ga pri domačih ustvarjalcih skoraj nismo vajeni. Vsekakor si velja zapomniti ime Nejca Gazvode, ki je avtor izvrstnih zgodb Par poletja 2006 in Lep kot sneg.

Skoraj pred koncem sledi še odgovor Draga Jančarja na kritiko njegove nagrajene esejistične knjige Duša Evrope. A če boste hoteli razumeti porogljiv in ne ravno prepričljiv odgovor na precej neizprosno kritiko Mateja Bogataja, boste morali vzeti v roke prejšnjo številko. Dobite jo skoraj v vsaki knjižnici.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |