Histerično sproščena Slovenija
vojko, ponedeljek, 2. april 2007Hijene še vedno vlačijo eldeesovsko mrhovino po medijski goščavi in puščavi. Do vrat spalnice zasledujejo všečnega Boruta v pričakovanju njegove menda usodne odločitve. Razkosavajo besede poglavarja gibanja, ki funkciji predsednika države dela čedalje večjo škodo. Tiščijo tace (z mikrofoni) v žrelo vsem, ki ne vedo veliko ali pa kaj vedo, a tega ne smejo povedati, so pa pooblaščeni za pošiljanje dimnih signalov. Še ‘domače’ prvoaprilske so bile bolj ‘potegavščine‘ kot kaj drugega.
Vsakomur, ki je hotel verjeti, je bila obljubljena sproščena Slovenija, zgleda pa histerična.
Hysteria
a type of mental disorder in which a wide variety of sensory, motor, or psychic disturbances may occur. It is traditionally classified as one of the psychoneuroses and is not dependent upon any known organic or structural pathology. The term is derived from the Greek hystera, meaning “uterus,” and reflects the ancient notion that hysteria was a specifically female…
Mass hysteria
a sociopsychological phenomenon of the manifestation of the same hysterical symptoms by more than one person. It may begin when a group witnesses an individual becoming hysterical during a traumatic or extremely stressful event. A potential symptom is group nausea, in which a person becoming violently ill triggers a similar reaction in other group members.
V stanju, v kakršnem(koli že) je država, protikorupcijska komisija objavlja oceno policijskega dela (za tožilstvo korektnega), ki ga policija kajpak zavrača. Državni zbor se pred nadaljevanjem letošnje serije zamenjav ustavnih sodnikov pripravlja sprejeti zakon (o spremembah in dopolnitvah zakona o ustavnem sodišču), s katerim bo na predlog vlade predsedniku republike (v 8. členu) naložil, kako mora ravnati, če bodo poslanci zavrnili njegov predlog za imenovanje ustavnega sodnika. Navadni član društva pa je pooblaščen sporočiti, kdaj smemo pričakovati novo stranko.
V stanju, v kakršnem(koli že) je država, se zdijo državljanom nenavadna celo poročila o prijetih vlomilcih.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Rahli prispevek: morda je izraz bbb: bedno, bebavo, bizarno boljši od histeričnosti. Histeričnost je predvsem stanje duha v medijih, manj v javnosti. Občutek imam, da medijem javnost ne sledi več, zato mediji postajajo vedno bolj histerični, ker jih za vraga nihče ne opazi več. Sveti, Odmevi, Dela in Priloge postajajo okruški neke resnice, ki govorijo o stvareh za katere mislijo, da zanimajo druge, javnost pa te okruške jemlje kot občasno zabavo in se vse manj zmeni za karkoli (Irak, stanje demokracije in gospodarstva doma…). Neobčutljivost postaja neizmerna. Po moje je to rezultat tudi nujne depolitizacije javnosti. Včasih je bilo vse politika, danes to ni ničesar več. Družbeno je to seveda slabo. Omogoča več samovolje, neumnosti in še kaj oblastnikov. Postajamo tako tudi prekleto podobni Zahodu… Vprašanje je, ali jamrati, ali naprej v imenu resnice secirati in prikazovati. Nekoga to že zanima. Dokler nekdo piše, tudi nekdo bere. Razgledi.com so danes prišli v Finance…
Sprašujem se, kaj je vzrok za dogajanje v našem medijskem prostoru klasičnega tipa. Ne morem sprejeti razlage, da je poseg politike v medije ključen ali celo izključen vzrok. Bolj bi se nagibal h kombiniranemu vplivu tržnih dogajanj, prodora novih medijev in relativno počasnejšega refleksa javnosti bralcev za aktualne teme. Prav rad bi prebral profesionalno analizo našega medijskega prostora v luči njegovih posebnosti in napoved hitrosti pri prestrezanju vplivov, ki silijo k nam iz tujine. Tuji podatki o usodi papirnih časopisnih medijev so alarmantni; kakšen zamik pričakujemo pri nas? In na vsebinski strani: to da bralstvo ni imuno za rumene teme je najbrž primerljivo z evropskimi vzorci, zakaj pa se pri nas v večji meri ne uveljavi komentirana žurnalistika žal ne razumem. Ali bi res ne imela bralstva (ne verjamem!), ali je novinarstvo ni sposobno ponuditi (ne verjamem!).
Kaj je novinarstvo sposobno ponuditi, Franc, lahko od srede spremljate na različnih straneh. Mislim na razpravo v organizaciji Mirovnega inštituta, katere posnetke dobite, recimo, na vest.si ali dnevnik.si. Sposobno je namreč neartikuliranega jamranja nad izgubo neopredeljene ali napačno razumljene avtonomije, sposobno se je ukvarjati zgolj s svojim statustom domnevne žrtve. Niso bolj ali manj spretni/brutalni/neposredni politični prevzemi medijev tisto, kar je danes problem slovenskega novinarstva.
Malo bolj zapleteno je: plen političnih prevzemov v zadnjih dveh letih je novinarstvo postalo prav zato, ker pred njimi bodisi ni bilo avtonomno bodisi je to avtonomijo razumelo ’samoupravno’. Zakaj ni bilo avtonomno, je najbrž vsaj v primeru RTVS približno jasno. Zakaj je avtonomijo razumelo ’samoupravno’, je razvidno iz lastniških knjig večine večjih tiskanih medijev in sestave nadzornih svetov do nekako leta 2002/2003. Ko se je to lastništvo v glavnih založniških hišah v malodane nekaj mesecih skoncentriralo.
Dramatičnosti te spremembe, neprijetne same po sebi, še toliko bolj pa, ker novi lastniki praviloma niso imeli pojma o panogi, pa tudi zanimala jih ni preveč, novinarstvo ni bilo sposobno reflektirati. Predolgo je bilo samozaverovano in samozadovoljno, predolgo je ves ceh živel od dividende na vložek nekaj posameznikov z s konca 80. in začetka 90. let, predolgo ni skrbelo za svoje znanje in predolgo mu je šlo tudi gmotno razmeroma dobro.
V trenutku lastniških sprememb in še bolj v trenutku političnih prevzemov so bili tako najbolj zanimivi ‘klasični’ mediji za ene in druge že precej manj ‘pomembni’, kot so zgledali. Vsi, novinarji, managerji, lastniki in politika, pa so povrh spregledali še tržni prodor novih medijev.
Z malo pretiravanja bi se dalo reči, da so nezainteresirani diletanti (lastniki) in diletanstki jurišniki (politika) zavzeli že precej izvotljeno medijsko lupino. Kapitalske in politične dobičke jim lahko ta lupina kratkoročno prinaša samo v simbiozi, posledice tega ‘izžemanja’ zadnjih ostankov družbene in tržne relevance ‘klasičnih’ medijev bodo pa kajpak dolgoročne.
Upam, da je kdo prebral slednji komentar….
Čestitam Vojku za ta komentar, sam sem bil pod vtisom, da opazovano ni povzročeno toliko s krizo novinarstva, kot s krizo časopisnih hiš (svetovni trendi erozije, napačen kapital, politično priklanjanje), potem pa ko sem pogledal tiste klipe iz MI, sem res postal žalosten. Srečen sem, da imam internet in se lahko nadiham v svetovnem razkošju novinarske briljance. Nehal pa bom piti slovensko pivo, ker dobivam občutek, da ni higiensko neoporečno.
Grenka resnica o razmerah v slovenskem novinarstvu je Vojkov komentar. Ostajajo nam res samo tuji mediji in splet.
Preberite si včerajšnji Mag pa boste razumeli, kaj se dogaja v medijih.
In današnjo Demokracijo.
Raje bom ostal pri Vojkotu…