(Ameriški) priročniki za filmsko scenaristiko poudarjajo, da ni treba, da imamo filmske junake radi, vsekakor pa moramo do njih čutiti empatijo. No, zadnje čase kaže, da scenaristi tudi na tem področju zavestno kršijo pravila, kar je seveda čisto prav, kajti drugače bomo obsojeni na nenehno ponavljanje bolj ali manj spretno variiranih vzorcev, česar smo, priznajmo, že dolgo siti.

V filmu Zapiski o škandalu (Notes on a Scandal) britanskega dramatika in režiserja Patricka Marberja se gledalcu najprej zdi, da ne bo težav s prej omenjenimi pravili: prelestna Cate Blanchett se pojavi v srednji šoli, da bi brezbrižne dijake poučevala umetnost in že s svojo prisotnostjo razsvetli precej mračno, zelo britansko ali še bolje londonsko vzdušje. Nasproti ji torej stojijo vsi, najbolje pa to pooseblja starejša, izkušena in vsega naveličana profesorica zgodovine, ki jo izvrstno igra Judi Dench. Toda dogodki kmalu pokažejo, da v filmu ni nedolžnih, ampak samo cela paleta roparjev. A ne gre za denar ali drugačno lastnino, ampak za čustva, ki jih vsi po vrsti bodisi ne znajo oziroma ne zmorejo pokazati bodisi jih vsiljujejo tistim, ki jih nočejo ali ne vedo, kaj naj bi s takšnimi čustvi počeli.

Zaplet, ki vodi v škandal, je grotesken in vsaj za moj okus ne povsem prepričljivo izpeljan, posledice pa so uničujoče za vse sodelujoče, čeprav tudi tukaj obstajajo odtenki. Toda razpon negativnih človeških lastnosti je skoraj popoln: prešuštvo, laž, sebičnost, škodoželjnost, posesivnost … V drugi polovici filma empatija pravzaprav sploh ni več mogoča, pa čeprav v reakcijah likov spoznavamo sebe ali vsaj svoje sosede. Kar zna biti mučno, a je včasih izpeljano tudi z mojstrsko ironijo.

Zapiski o škandalu niso zabaven film, vendar v njem prepoznavamo sile, ki pogosto pomembno sooblikujejo naše življenje – tudi če niso tako radikalne kot tukaj. In pomislil sem, da bi podoben scenarij zlahka nastal tudi pri nas. Res pa je, da ga tisti, ki o tem odločajo, gotovo ne bi pustili realizirati.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |