Otvoritev obnovljene armenske cerkve na otočku sredi jezera Van na skrajnem jugovzhodu Turčije je še en od poskusov turške vlade, prikazati se v luči zaščitnice kulturnega in zgodovinskega bogastva na svojih tleh, ne glede na to kateremu narodu in veri to bogastvo pripada.

Poldrugi milijon evrov je stala obnova kulturnega spomenika, trajala je nekaj let in ob otvoritvi so poleg predstavnikov turške vlade prisostvovali tudi vladni gostje iz Armenije (s katero Turčija sicer nima uradnih stikov), med nasmejanimi rezalci trakca pa je bil tudi patriarh armenske pravoslavne cerkve v Turčiji. A je kdo manjkal? Ja, povabljeni so bili tudi predstavniki Armencev v diaspori, torej tisti iz ZDA, vendar bi bilo presenečenje res preveliko, če bi se tudi oni odzvali povabilu.

Armenska diaspora v slovesni otvoritvi obnovljene cerkve namreč vidi zgolj še eno propagandno potezo Ankare, s katero ta želi preprečiti sprejem resolucije o genocidu nad armenskim prebivalstvom med prvo svetovno vojno. Resolucijo bo predvidoma sprejel ameriški kongres ta mesec. Seveda pa je, po drugi strani, tudi res, da bi lahko ob morebitnem obisku armenska diaspora dogodek izkoristila v svoje namene, tako pa tega ni mogla. No, so pa nekaj v tej smeri zato naredili uradni gostje iz Armenije, ki so ob vstopu v cerkev s sabo nosili majhne armenske zastave, po končani slovesnosti pa so po različnih delih cerkve prižgali sveče, ki so jih prinesli s sabo iz svoje domovine.

Vendar pa je vprašanj, ki si jih zastavlja kritično časopisje v Turčiji, kar nekaj. Prvo je tisto o pravilnem poimenovanju cerkve: a gre za “cerkev v Akdamarju”, kot ga imenujejo turške oblasti in ga povzema tudi tukajšnje časopisje, ali pa je pravilno armensko poimenovanje “cerkve v Akhtamarju”? Za pojasnilo, da cerkev ni nikoli imela drugega imena kot armenskega, je poskrbel eden od članov najvišje strokovne avtoritete v Turčiji, to je izvršnega odbora Turške fundacije za zaščito zgodovinske dediščine.

Drugo vprašanje, ki nam pade na pamet ob otvoritvi vsakega sakralnega objekta kulturne dediščine je, ali se bodo v tem objektu ponovno izvajali verski obredi? Naravnost salomonska se mi zdi rešitev po zgledu Agie Sofie v Istanbulu - ta je bila preprosto razglašena za muzej; če bi ostala mošeja, bi bili prikrajšani za čudovite mozaike iz bizantinskih časov, da pa bi postala zopet aktivna cerkev, pa sredi muslimanskega mesta tudi ni šlo. No ja, kakor koli že, ampak armenskemu patriarhu v Turčiji niso dovolili niti, da bi obnovljena cerkev ponovno dobila križ, kaj šele, da bi bila v njej vsaj enkrat na leto kakšna simbolična maša.

Tretje vprašanje, ki pa niti ni vprašanje, marveč pritrdilni odgovor očitnom armenske diaspore je, zakaj je moralo na, ob in med slovesnostjo kar kipeti od simbolov turške državnosti? Ogromna slika ustanovitelja republike Kemala Atatuerka in turška zastava, ki je zavzemala velik del hriba, na katerem se je odvijala slovesnost, sta bila nepotrebna za dokazovanje, da “je tukaj turška zemlja”, pa čeprav je bila obnovljena armenska cerkev.

Leto 2007 je v Turčiji leto volitev: najprej predsednika republike, jeseni predstavnikov ljudstva v državnem zboru. Ob razpravah na temo vere in politike pa se vedno spomnim tiste o pijancu in svetilki; tako politiki vero uporabljajo v enak namen kot pijanec ponoči obcestno svetilko – ne zato, da bi jim svetila na poti domov, marveč zato, da se lahko nanjo naslonijo.

Objavljeno pod svet | | |