Otvoritev obnovljene armenske cerkve na otočku sredi jezera Van na skrajnem jugovzhodu Turčije je še en od poskusov turške vlade, prikazati se v luči zaščitnice kulturnega in zgodovinskega bogastva na svojih tleh, ne glede na to kateremu narodu in veri to bogastvo pripada.

Poldrugi milijon evrov je stala obnova kulturnega spomenika, trajala je nekaj let in ob otvoritvi so poleg predstavnikov turške vlade prisostvovali tudi vladni gostje iz Armenije (s katero Turčija sicer nima uradnih stikov), med nasmejanimi rezalci trakca pa je bil tudi patriarh armenske pravoslavne cerkve v Turčiji. A je kdo manjkal? Ja, povabljeni so bili tudi predstavniki Armencev v diaspori, torej tisti iz ZDA, vendar bi bilo presenečenje res preveliko, če bi se tudi oni odzvali povabilu.

preberi več »

Objavljeno pod svet | | | 4 odzivi »

Hiša Cauchie

Pročelje hiše ne pripada njenemu lastniku, ampak tistemu, ki ga gleda, piše nad vhodom v hišo Cauchie na ulici Francs 5, ki jo je leta 1905 dogradil slikar, arhitekt in dekorater Paul Cauchie (1875-1952). Narejeno je iz sgrafitov (sgraffito). Sgrafite na pročelju lahko vidi vsakdo vsak dan, je tiste, ki so v sprejemnici v prvem nadstropju, pa je mogoče videti le vsako prvo soboto in nedeljo v mesecu. V sprejemnici so vse stene poslikane s sgrafiti, ki so usklajeni z omarami in knjižnimi policami.

preberi več »

Objavljeno pod življenje s slogom | | | 1 odziv »

(Ameriški) priročniki za filmsko scenaristiko poudarjajo, da ni treba, da imamo filmske junake radi, vsekakor pa moramo do njih čutiti empatijo. No, zadnje čase kaže, da scenaristi tudi na tem področju zavestno kršijo pravila, kar je seveda čisto prav, kajti drugače bomo obsojeni na nenehno ponavljanje bolj ali manj spretno variiranih vzorcev, česar smo, priznajmo, že dolgo siti.

V filmu Zapiski o škandalu (Notes on a Scandal) britanskega dramatika in režiserja Patricka Marberja se gledalcu najprej zdi, da ne bo težav s prej omenjenimi pravili: prelestna Cate Blanchett se pojavi v srednji šoli, da bi brezbrižne dijake poučevala umetnost in že s svojo prisotnostjo razsvetli precej mračno, zelo britansko ali še bolje londonsko vzdušje. Nasproti ji torej stojijo vsi, najbolje pa to pooseblja starejša, izkušena in vsega naveličana profesorica zgodovine, ki jo izvrstno igra Judi Dench. Toda dogodki kmalu pokažejo, da v filmu ni nedolžnih, ampak samo cela paleta roparjev. A ne gre za denar ali drugačno lastnino, ampak za čustva, ki jih vsi po vrsti bodisi ne znajo oziroma ne zmorejo pokazati bodisi jih vsiljujejo tistim, ki jih nočejo ali ne vedo, kaj naj bi s takšnimi čustvi počeli.

preberi več »

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | | 1 odziv »