Imenovanje Marjana Kramarja za predsednika uprave NLB je bilo konec leta 2003 (s formalnim začetkom mandata 1. februarja 2004) ena najbolj ‘brutalnih’ kadrovskih potez takratne eldeesovske vlade. V tistem času je taista vlada (Antona Ropa) zagrešila še nekaj podobno oholih (recimo v Telekomu) demonstracij kadrovske moči in (tudi zato) zasluženo izgubila volitve slabo leto kasneje.

Zakaj in s čim se je Kramarjev predhodnik Marko Voljč tako zelo zameril Ropu ter verjetno tudi Janezu Drnovšku in Gregorju Golobiču, mi še danes ni povsem jasno; da je šlo zgolj za (dokumentirana) velika in načelna razhajanja glede privatizacije NLB, ni posebej verjetno. Je pa bila priprava terena za Voljčevo odstavitev precej podobna aktualni pripravi terena za Kramarjevo odstavitev: veliko laičnih ocen o slabem poslovanju banke, zapravljanju denarja za dvomljivo učinkovit informacijski sistem ter veliko vprašanj in namigovanj na ‘čudne’ posle hčera in podružnic v tujini.

Razplet je znan, Voljč je navsezadnje odstopil, zamenjal pa ga je njegov bivši nadzornik Kramar. Z njim - in manjšinsko solastnico KBC - se, gledano s stališča malega komitenta, v banki ni veliko spremenilo, pa tudi poslovni rezultati danes niso občutno drugačni. Neodločnost koalicije glede nadaljnje privatizacije NLB (posledica dejstva, da je bil premier Janez Janša nekako do začetka leta 2006 za povečanje deleža KBC v skladu s pogodbo, finančni minister Andrej Bajuk pa ne) in nato nesoglasja med državo in KBC sta verjetno Kramarja pred zamenjavo varovali bolj kot nikoli potrjeni dogovor med Drnovškom in Janšo, da bo vladna koalicija v zameno za kdovekaj Kramarja pustila pri miru.

Zdaj se zdi, da so vladne stranke, predvsem SDS in NSi, glede NLB usklajene: njeni poslanci z zapornim ognjem vprašanj vladi cefrajo Kramerjevo voljo do odpora in pripravljajo javnost na ‘logičnost’ zamenjave, pred nadzornim svetom NLB so prijave na razpis za člane uprave, vladna komisija pa v Sovi išče nekaj, zaradi česar bo po besedah predsednika vlade nekdo zardeval. Če je morebiti res obstajal kakšen dogovor med Drnovškom in Janšo glede NLB in Kramarja, zdaj gotovo ne velja več, kajti premier in predsednik države sta v vojni.

Banka Slovenije in njen guverner sta bila v tej vojni stranska žrtev. Glede na to, kako obupno vladi primanjkuje kvalificiranih kadrov (celo v komisijo za Sovo je imenovala takšne, ki jih ne bi smela), je vse bolj očitno, da je šlo pri zavrnitvi Mitje Gasparija in Andreja Ranta izključno za pristojnosti podeljevanja bančnih vodstvenih licenc in odobritve sprememb kvalificiranih lastniških deležev v bankah. Ob ‘nenaklonjenem’ guvernerju BS vladna koalicija pač ni mogla biti gotova, da bo centralna banka potrdila njene kandidate za upravo (NLB, a tudi NKBM) ali vstop določenih lastnikov.

Ker pa BS še nima guvernerja, finančni minister ne more povedati kaj več o svojih načrtih ‘privatizacije’ oziroma ‘bančnega stebričenja’; kar govori, zveni zmedeno, vendar sem prepričan, da je ‘master plan’ v bistvu jasen. Ima pa nekaj neznank, med njimi v primeru NLB zelo verjetno tudi obnašanje KBC, in vprašljivo sposobne ‘operativce’. Ker BS še nima guvernerja, me ne bi presenetilo, če danes še ne bi izvedeli za imena novih članov uprave NLB, čeprav je razpis potekel že pred dobrim mesecem.

Ker BS še nima guvernerja, se bodo NLB, Drnovšek in Kramar še nekaj časa mehčali na koalicijskem ognju.

Objavljeno pod slovenija | | |