Vladna komisija v Sovi uradno preverja ravnanje z arhivskim gradivom, smotrnost porabe sredstev, zakonitost delovanja agencije in ustreznost zakonskih temeljev za njeno delovanje. Neuradno posamezni člani vladne komisije prihajajo v Sovo brskat po dosjejih in bazah podatkov. Delo vladne komisije v javnosti uradno razlaga njen predsednik Lovro Šturm, pravosodni minister, ki je bil v Sovi po neuradnih trditvah le enkrat.

Neuradno je bilo obiskov komisije oziroma njenih posameznih članov v Sovi osem, eden izmed članov komisije, obrambni minister Karel Erjavec, pa je uradno prešprical vseh osem obiskov. Vlada je v komisijo uradno imenovala tudi člane, ki jih ne bi smela z ozirom na možnost dostopa do občutljivih podatkov, in ti člani zdaj uradno pridobivajo manjkajoče ‘licence’. Neuradno v delo komisije ni vključen direktor Sove, ki uradno molči kot grob. Uradno je bil sklep o ustanovitvi desetčlanske komisije s štirimi ministri označen kot interni, da ne bi prišlo do ‘politizacije’ nadzora, neuradno sta njena glavna člana Branko Cvelbar (z ministrstva za obrambo je prišel v Sovo pred kratkim) in Aleksander Lavrih (svetovalec za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade).

Sova je varnostno-obveščevalna agencija, ki na uradno, torej na podlagi zakona

(1) pridobiva in vrednoti podatke ter posreduje informacije:
– iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države;
– o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev.
(2) Agencija sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem preverjanju ter posreduje podatke, pomembne za varnost določenih oseb, delovnih mest, organov, objektov in okolišev.
(3) Agencija opravlja naloge na podlagi zakona v skladu s prednostnimi nalogami, ki jih določi vlada na podlagi nacionalnovarnostnega programa, ki ga sprejme Državni zbor.

Neuradno je Sova tajna služba z vsemi neprijetnimi lastnostmi tajnih služb: če se že ne spridijo v ‘državo v državi’, se pa dajo vsaj zlahka politično instrumentalizirati, če že ne mečejo denarja skozi okno, pa vsaj odpovedo v ključnem trenutku. Lahko tudi vse hkrati. Neuradno, skratka, je Sova zgolj še ena tajna služba, od katere praviloma ni pričakovati koristi v zadevah, za katero je bila uradno ustanovljena, je pa neuradno izjemno uporabna za namene, za katere ni bila ustanovljena.

O komisijskem nadzoru te Sove je opozicija od predsednika vlade Janeza Janše hotela uradno izvedeti kaj več in kot odgovor dobila komaj prikrito neuradno napoved obračuna s predsednikom države in prejšnjim ‘režimom’, torej njo - današnjo opozicijo.

Janez Janša: Jaz sem na tiskovni konferenci, ki ste jo citirali, zelo natančno pojasnil, da se je pri obravnavi letnih dokumentov Slovenske obveščevalno varnostne agencije na seji vlade pojavilo nekaj vprašanj in za to, da se ta vprašanja razčistijo je vlada ustanovila delovno skupino, ki je dobila natančno določene naloge in ki se ne ukvarja s tem kar se je pojavilo v javnosti takrat, ko se je vest o ustanovitvi te delovne skupine pojavila in pojavila se je seveda po tem, ko smo mi ta sklep poslali parlamentarni komisiji oziroma njenemu predsedniku, ki ga je zahteval. Prej to ni prišlo v javnost. Zakon o varovanju tajnih podatkov določa tudi, da tisti, ki imajo pravico, da so seznanjeni s takšnimi podatki, imajo tudi dolžnost, da jih čuvajo. No, to v tem primeru ni bilo narejeno in se je treba vprašati tudi po odgovornosti. To kar se je dogajalo v teh dneh, po tem, ko je ta podatek prišel v javnost, zelo nazorno kaže, da je bila oznaka “interno” dokler se stvari ne raziščejo, upravičena, ker se zdaj stvari dejansko politizirajo na tak način, da vplivajo na delo organa - to, kar se tiče zakonske podlage. Kar se tiče vsebine tega vprašanja, pa se strinjam, da ima Slovenija tudi slabe izkušnje s tovrstnimi službami, da je ravno zaradi teh slabih izkušenj nadzor še kako potreben in da nekoliko preseneča, da nekoga, ki je po zakonu zadolžen za nadzor, skrbi količina tega nadzora, namesto, da bi ga skrbelo, da morda pa kaj od tistega zaradi česar je bil ta notranji nadzor odrejen drži. Ravno zaradi tega, ker se je vlada želela izogniti, kot sem dejal že takrat, politizaciji smo na ta vprašanja, ki so se pojavila in niso dobila takojšnjih odgovorov, želeli dobiti verodostojno potrditev, morda stvari držijo morda ne držijo, lahko bi ravnali tudi drugače.

Nekoč v slovenski polpretekli zgodovini se je ravnalo drugače, bilo je leta 1992, takrat je bil nekdo drug predsednik vlade, neka druga stranka je imela to odgovornost in enkrat se je pojavilo neko pismo nekega uslužbenca te agencije, ki je zelo bremenilo nekatere politike in tudi vodilne delavce v tej službi. To pismo je bilo sicer takrat poslano predsedniku vlade, se je pa že naslednji dan pojavilo v časopisih, na podlagi tega pisma so bile potem narejene kadrovske menjave, tisti, ki so bili prizadeti so sprožili sodne postopke, tisti, ki je pa to pismo napisal je pa čudežno poniknil v tujini in ga sodni mlini slovenskega pravosodja mislim, da še vedno niso dosegli, poleg tega pa je stvar v tem času že zastarala, se je pa neznansko politiziralo, služba je bila obtoževana za nezakonite postopke, kasneje se je izkazalo v sodnih postopkih, da je imela prav, ko je šlo za odkrije nepravilnosti v takratni igralniški dejavnosti, ljudje so bili obsojeni na sodiščih pravnomočno, ampak začuda ne tako nedavno je ta zgodba dobila epilog, ko je tisti, ki je bil takrat predsednik vlade in na katerega so se nekatere ugotovitve nanašale, potem v neki drugi funkciji tiste, ki so bili pravnomočno obsojeni pomilostil. Zadeve so spet prišle na svoj začetek. Skratka, neka zgodba, ki se je zelo politizirala, ki je obremenjevala slovensko javnost in ki ni dobra. Mi smo se želeli temu izogniti. Vlada je ustanovila v skladu s svojimi pristojnostmi skupino, ki ne gleda nobenih osebnih ali tajnih podatkov, bilo bi pošteno, ker ste to preverili, da poveste, da je temu tako, ne pa da potem, ko pogledate ne dajete izjav, prej pa množično sejete sume in enostavno bo narejeno poročilo in to poročilo bo dostopno vsem nadzornim in ostalim institucijam. Lahko sumi držijo, lahko ne držijo. S tem, ko ste stvar spravili v javnost ste samo otežili preverjeno. /…/

Če pa se bo izkazalo, gospod Terčon, da vsaj polovico tega, kar je vodilo vlado, da je ustanovila to komisijo, drži, potem pa boste zelo zardevali, glede na to, da ste imeli na ramenih odgovornost nadzora v tej službi. Tako da predlagam, tudi v vaše dobro, da z zaključki počakamo. Ta komisija oziroma ta delovna skupina nima pristojnosti, da gleda osebne podatke in tega tudi ne dela. Člani te skupine so si razdelili delo med sabo, vsak dela tisto, kar najbolje zna. Gre tudi za preverjanje ustreznosti zakonskih temeljev za delovanje te službe, zato so potrebni tudi vrhunski pravni strokovnjaki. In z delom te skupine ni nič narobe. Bojim pa se, da se bo izkazalo, da je bilo prej kaj narobe. In res, vlada se je tega lotila na profesionalen, bistveno drugačen način kot se je to dogajalo v preteklosti in apeliram na vse, da prispevate v okviru svojih pristojnosti k temu, da temu tako ostane. V nasprotnem primeru boste sprovocirali ravnanja tudi tistih, na katerih ni vpliva, ker vedno, ko gre za tiste stvari, krožijo različne informacije po različnih poteh in to zagotovo ni interes vlade. Naš interes je razčistiti kaj je res in kaj ni res in v skladu s tem tudi ukrepati.

Davorin Terčon: Najprej moram ugotoviti, da gospod predsednik vlade ni odgovoril na moji dve vprašanji: Kdo je imel zakonsko podlago po zakonu o tajnih podatkih, za vpogled v tajne podatke? In drugič, ni dokončno odgovoril zakaj je sploh bil sklep označen tajno? Naj ponovim še enkrat, obiskov je bilo osem, trajali so pa več ur. Večina časa so bili na obiskih, večinoma so obiski potekali med gospodom Cvelbarjem, zaposlenim v Sovi in gospodom Lavrihom, uslužbencem kabineta predsednika vlade, bivši delavec vojaške obveščevalne službe. Toliko ur šariti po dosjejih, se pogovarjati, je več kot preveč se pogovarjati o tehnični preselitvi arhivov oziroma dokumentarnega gradiva Sove. Gospod predsednik! Na osnovi vašega odgovora, sklepam tudi, da se že ugotovil, da je v Sovi vse narobe. Zato se tudi sprašujem, kakšen smisel ima, da ste sploh ustanavljali komisijo, ko to že veste. Mogoče samo, da bo to ugotovitev enostavno potrdila.

Kaj torej išče vladna komisija v Sovi? Dokaze o nenamenski uporabi sredstev, namernem nepreseljevanju, celo uničevanju arhivov, založeno zakonitost delovanja in ustrezne zakonske podlage? Ali obremenilno gradivo zoper predsednika države, ki je bil nekoč predsednik vlade? Išče morda vladna komisija v Sovi - v času dveh menda nepovezanih in nepolitičnih, gotovo pa še nepojasnjenih vlomov v prostore sodelavcev predsednika republike - gradivo iz časov pred Depalo vasjo oziroma časov, ko je predsednik vlade, ki je danes predsednik države, odstavil obrambnega ministra, ki je danes predsednik vlade? Katere dosjeje, ki jih uradno ni pregledala, je komisija, saj res, so nekateri njeni člani neuradno pregledali?

Zakaj predsedniku parlamentarnega odbora za nadzor Sove grozi zardevanje ob izsledkih vladne komisije? Mu zardevanje grozi kot predsedniku odbora v času te vlade ali kot donedavnemu članu bivše vladajoče stranke? Mu, že tako rahlo pordelemu med zadnjimi televizijskimi nastopi, grozi zaradevanje za nekaj, kar se je dogajalo pred 15 leti ali za nekaj, kar se je dogajalo lani? In če njemu grozi zardevanje, kaj grozi potem direktorju Sove? Natančneje, kaj grozi, če jim, kateremu izmed sedmih direktorjev Sove? Saj res, kje je v vsej tej zgodbi sedmi, sedanji direktor Sove? Sme še kaj več kot molčati? Ker je itak že vse povedal komur-je-treba?

Je s tem, kar je govoril v parlamentu, predsednik vlade hotel zgolj potrditi, da je bila, je in bo Sova neuradno uporabna za marsikaj, za kar uradno ni bila ustanovljena?

Objavljeno pod slovenija | | |