Privatizacija Telekoma se je zdela kot že končana, presenetljivo uspešna zgodba privatizacije v mandatu te vlade. Vlada je naprej povabila neodvisne strokovnjake, da ji svetujejo glede najboljše privatizacijske različice, vlada je njihov predlog, kljub nasprotovanju finančnega ministra, sprejela in Telekomove delnice so po dobrem desetletju končno bile uvrščene v borzno kotacijo. Nato je vlada objavila, da bo do 39 odstotkov Telekoma do letošnjega poletja ponudila strateškemu partnerju, ki se bo zavezal, da bo vlagal v nadaljnji razvoj podjetja. Vlada je tudi objavila razpis za izbiro izvajalca vseh tehničnih postopkov privatizacije. Zdelo se je, da vse teče v skladu z utečenimi postopki privatizacije v normalnih državah.

No, s četrtkovimi izjavami ministra Andreja Vizjaka po seji vlade pa je vse bolj očitno, da je šla ta že dobljena igra v franže, če se izrazim po nogometno. Vlada je namreč nenadoma še bolj zaostrila pogoje za tujega strateškega partnerja. Idealni strateški partner se bo moral ne samo zadovoljiti z manjšinskim lastniškim deležem (39 odstotkov) ob dolgoročno kontrolnem lastniškem deležu države (25 odstotkov + 1 delnica), ampak bo moral privoliti v bistveno hujše pogoje. Da bo denimo tudi pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma in ne svoje lastne (!). Ampak to še ni vse, prednost bodo imeli tisti tuji strateški partnerji, ki bodo dovolili navzkrižno lastniško strukturo z našim Telekomom. Za dodaten sladkorček pa je vlada poskrbela s tem, ko je Sodu prepustila 10 odstotkov Telekoma, kar pomeni, da bo kontrolni delež države v bodoče ne samo 25, ampak kar 35 odstotkov + 1 delnica!

Zdaj si pa poskušajte predstavljati takšnega idealnega strateškega partnerja! Si predstavljate Deutsche Telekom ali špansko Telefonico, ki bi si želela manjšinske vloge v slovenskem Telekomu ob več kot tretjinski kontrolni vlogi slovenske države ter z vsemi kolobocijami, ki iz tega sledijo in ki si jih bodoči tuji strateški partnerji najlažje in v živo ogledujejo pri kolobociji okrog NLB in belgijskega strateškega partnerja, ki se je moral umakniti. Predstavljajte si, da vlada od njiju zahteva, da se širita na področju bivše Jugoslavije samo preko in z imenom Telekoma Slovenije! Predstavljajte si, da slovenska vlada zahteva, da palček Telekom Slovenije postane njun solastnik prek izmenjave delnic! Koliko takšnih uglednih tujih strateških lastnikov poznate, ki bi lahko resnično pomagali pri tehnološkem razvoju našega Telekoma?

Moram priznati, da mi nobeden ni padel na pamet. Vse skupaj se mi je zdelo bolj kot strateški manever slovenske vlade, ki ni želela direktno priznati, da si je premislila glede privatizacije Telekoma in je zato “prefinjeno” raje zaostrila prevzemne pogoje. To je namreč že nekoč naredila, leta 2002, ko si je premislila glede prodaje NKBM in je odgnala vse tuje snubce kot ne dovolj dobre. No, potem pa sem videl članek v današnjih Financah Kako izmenjati deleža Telekoma Slovenije in BH Telecoma in mi je postalo jasno, da si slovenska vlada sploh ne želi uglednih tujih telekomov kot strateških lastnikov, ker slovenski Telekom vso tehnološko znanje itak že ima, ampak se želi lastniško povezati z bosanskim, makedonskim in morda še kosovskim Telekomom. Ali pa recimo s kakšnim ruskim ali beloruskim.

Odkar prodajamo naš nacionalni ponos Petrol ter železarska podjetja, ki smo jih sanirali z davkoplačevalskim denarjem, Rusom ter odkar naš predsednik vlade hodi aktivno iskat kupce za naš največji nacionalni ponos NLB v Rusijo, me ne bi presenetilo, če bi naša vlada tam iskala še strateške zaveznike za naš Telekom. Me je pa kot davkoplačevalca začelo hudo skrbeti za premoženje te države, torej posredno tudi za moje premoženje. Vsaj iz dveh razlogov. Prvič, nekako raje vidim, da z našim nacionalnim premoženjem upravljajo ugledne zahodne družbe z neoporečnimi “kartotekami” in s posrednim jamstvom njihove države, tudi članice EU združbe. In drugič, glede na lastniške in finančne mahinacije v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze ter glede na kopico novopečenih dolarskih milijonarjev in milijarderjev, od katerih so nekateri že za zapahi, me je resnično postalo strah, da bi kam utegnilo izpuhteti tudi premoženje našega Petrola, železarskih podjetij in mogoče še Telekoma.

Si pa predstavljam, da bi si v teh privatizacijskih poslih utegnili finančno opomoči nekateri slovenski politiki in visoki vladni funkcionarji oziroma člani njihovih družin. Vse bolj očitno namreč postaja, da so to privatizacijo vzeli tako močno zares kot njihovi oblastniški sodrugi v bratski Rusiji, Afriki in Južni Ameriki. Gre za denar, no, njihov denar. Iz naših žepov, seveda.

Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | | |