Prejšnji teden prašičja kuga, ta teden velika koalicija. Komaj me nehajo strašiti z epidemijo, že mi predvajajo trailer za politično grozljivko. Velika koalicija? Borut Pahor in Janez Janša oziroma Janez Janša in Borut Pahor v eni in isti vladi? In to le zato, ker so volivci riti (© dr. France Bučar, MCMXC), volivni sistem pa napisan na kožo taistemu značaju?

Naj hitro seštejem poslanske sedeže strank ‘loka partnerstva za razvoj’: SDS 29, SD 14, NSi 9, SLS 7, DeSUS 4, skupaj trenutno 63 glasov; morda kakšen še pride. Partnerstvo torej že ima ustavno večino, s katero lahko celo res naredi nekaj za razvoj. Pravzaprav zelo veliko. Spremeni lahko namreč volivni sistem. V proporcionalnega z večinskim popravkom. In država bo rešena pred nevarnostjo velike koalicije.

V osnovi sta, kot sem nekje drugje že pisal, možnosti najmanj dve. Na volitvah najmočnejša stranka bodisi ’samodejno’ dobi absolutno večino poslanskih sedežev in ni udeležena pri delitvi ‘izgubljenih’ glasov bodisi dobi vse ‘izgubljene’ glasove; druge stranke, ki so prišle v parlament, v prvem primeru dobijo preostale sedeže proporcionalno glede na število dobljenih glasov in si hkrati med seboj razdelijo sedeže iz ‘izgubljenih’ glasov, v drugem primeru pa sedeže glede na število dobljenih glasov.

Kako bi to zgledalo na primeru izida volitev leta 2004? Sedanji volivni sistem je dal SDS 29, LDS 23, SD 10, NSi 9, SLS 7, SNS 6 in DeSUSu 4 poslanske sedeže. Ob volivnem sistemu, ki bi zmagovalni stranki ’samodejno pripisal’ poslansko večino, pa bi imela Janševa SDS 46 poslancev, LDS 15, SD in NSi po 7, SLS in SNS po 5 ter DeSUS 3 poslance.

Ta razdelitev sedežev temelji na treh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripade absolutna večina poslanskih sedežev in ni soudeležena pri delitvi ‘izgubljenih’ glasov; ti, torej glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom), se ‘čisto’ proporcionalno (ne po trenutnem modificiranem proporcionalnem modelu) razdelijo med druge stranke (leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka).

Na podlagi takšnega volivnega sistema bi lahko SDS kot največja stranka leta 2004 sama oblikovala vlado, pri tem pa prevzela tudi vso odgovornost pred parlamentom in volivci. Pri tem bi morala računati na močno, čeprav raznorodno opozicijo. Kajpak, tudi koalicije bi bile še možne, če bi se komu zdelo potrebno ali koristno. Zdajšnja, denimo, bi po tem modelu imela ustavno, torej dvotretjinsko večino 61 poslanskih sedežev. Na prvi pogled neprijetna možnost, a vprašanje je, ali bi možnost spreminjanja ustave res odtehtala vso breme oblikovanja in vzdrževanja koalicijskih razmerij. Na drugi strani bi bilo morebitno ‘oktroiranje’ ustavnih sprememb s pomočjo koalicijskega glasovalnega stroja izjemno politično tveganje za vse vpletene stranke.

Po drugi inačici, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favorizirala’ s tem, da bi ji dodelila vse ‘izgubljene’ glasove, pa bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.

Razdelitev sedežev v tem primeru temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo ‘izgubljeni’ glasovi, med druge stranke pa se sedeži razdelijo po ‘čistem’ proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.

Na podlagi podatkov o volilnih izidih si lahko izračunate, kako bi slovenski parlament zgledal v minulih parlamentarnih sklicih. Za ponazoritev ‘projekcija’ za leto 2000. LDS, ki je takrat osvojila 36,26 odstotka glasov, bi imela po prvi inačici 46 sedežev, sledile pa bi ji SDS z 11 poslanci, SD z 8, SLS s 7, NSi s 6, DeSUS s 4, SMS in SNS pa bi jih imeli po 3. (’Izgubljenih’ glasov je bilo takrat za 3,75 odstotka.)

Po drugi inačici bi LDS leta 2000 dobila manj poslanskih sedežev kot leta 2004 SDS, čeprav je dosegla občutno boljši izid. Razlog za to je majhno število ‘izgubljenih’ glasov leta 2000 v primerjavi z letom 2004. LDS bi tako dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Janez Drnovšek bi vlado leta 2000 lahko sestavil zgolj v sodelovanju s Pahorjevimi socialdemokrati, leta 2004 pa bi Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki.

Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, ‘izgubljeni’ glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce bolj ali manj nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.

Lahko, da bi bil ob takšnem volivnem sistemu Pavle Rupar danes, denimo, finančni minister, Anton Krkovič obrambni, Jože Tanko minister za delo in Polonca Dobrajc za okolje in prostor …, morda bi pregovorili celo Petra Jambreka, da prevzame pravosodje… Strašljivih opcij je veliko, vendar … Bi bilo zato kaj bistveno slabše? Prej nasprotno, predsednik vlade bi imel možnost, da naredi, kar se je nakanil in obljubil pred volitvami, vsi drugi pa bi mu pri tem v nenačelni opozicijski koaliciji gledali pod prste.

Zamislite si samo sceno v parlamentu, ko Andrej Bajuk ob podpori Milana M. Cvikla kritizira Ruparja zaradi proračunske porabe, ta pa jima vrača v svojem slogu; ali pa, da se Karel Erjavec z Miranom Potrčem spravi nad Krkoviča zaradi zapravljanja denarja za oklepnike. Da ne bi Bajuk kritiziral Janševe vlade? Ni problem, bi pač pogorel na naslednjih volitvah. Če dobro pomislite, je možnost, videti parlamentarne obračune med »istorodnimi« strankami bistveno bolj privlačna od tega, kar gledamo – ali pa ne – zdaj.

Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve. Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je ‘prebežnika’ potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta ‘uravnotežena polarizacija’ slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi deloval v nasprotni smeri, hkrati pa poslance oziroma kandidate zanje silil, da si pred volitvami poiščejo politično streho, ne pa, da se množično selijo pod druge sredi mandata.

Kajpak, vprašanje je, ali imajo stranke ‘partnerskega loka’ sploh interes, da bi spremenile volivni sistem. Tudi, paradoksalno, obe trenutno največji, od katerih je ena, SDS, v nje opozicijskih dneh dobesedno terjala čisti večinski sistem. Koalicije navsezadnje omogočajo imenitno ribarjenje v kalnem, poslancem pa zdajšnji volivni sistem zagotavlja dolgoletno udobno ždenje v zadnjih klopeh, če se le s čim ne zamerijo šefu stranke in/ali poslanskega kluba.

Izhodišče za zgornje razmišljanje je predlog graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja za reformo avstrijskega volivnega sistema. Pozornost je Poier zbudil lansko jesen, ko so volivni izidi za precej časa paralizirali avstrijsko politiko. Poier sistem imenuje minderheitenfreundliches mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela skupaj delovno poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.

Objavljeno pod slovenija | | |