Ustanovimo novo upokojensko stranko
igor, sreda, 21. marec 2007Ko govorimo o problemih z vzdržnostjo prvega pokojninskega stebra zaradi staranja prebivalstva, se med ukrepi za rešitev ali vsaj omilitev problema pogosto omenja podaljševanje delovne dobe. Do tega naj bi prišlo samodejno, saj naj bi bili ljudje enostavno prisiljeni delati dlje zaradi nezadostnega dohodka iz prvega stebra, zelo pomembno pa je tudi, da k temu pripomore zakonsko povečanje zakonske upokojitvene starosti. Nenazadnje je šla večina evropskih držav po tej poti.
Namesto naših 63 let za moške oz. 61 za ženske, je danes standard 65 let za oba spola, nekatere države pa so že na poti postopnega pribiliževanja 67 letom. Pri nas se kaj talega zdi znanstvena fantastika, čeprav vemo, da je to neizogibno. No, kar mi je v tej naši upokojenski debati čudno, je dejstvo, da povečanju zakonske upokojitvene starosti nasprotujejo tudi upokojenci sami. Zakaj le? Saj to njih ne prizadene. Celo koristilo bi jim, saj bi to lahko celo izboljšalo trenutno finančno stanje ZPIZ-a in omogočilo višje pokojnine trenutni upokojenski generaciji.
Da ne štekajo, ne verjamem. Je mogoče stvar v slabi vesti? Zavzemanje za ali že samo tihi pristanek na povišanje upokojitvene starosti bi bilo eno priznanju, da se jim pač gre za lastno korist. Šlo bi za implicitno priznanje, da je v tekoči situaciji govorjenje o medgeneracijski solidarnosti bolj ali manj cinično. Da bodo aktivne generacije očitno na slabšem, saj bo potrebno za nižjo relativno pokojnino delati dlje.
Zato dajmo za foro ustanoviti novo upokojensko stranko. Ima lahko enostaven program. Zavzemajmo se samo za povečanje statutarne upokojitvene starosti. Imamo lahko enostaven volilni slogan: Za višje pokojnine! Ob več kot pol miljona parov ušes, ki jim bodo te besede lepo sedle, nam je pot v parlament široko odprta.
Da vse skupaj ne bo izzvenelo kot šala, se je treba zavedati, da je to lahko zelo koristen eksperiment. Prvič, če se uspe skozi parlament spraviti povečanje upokojitvene starosti, je to itak nekaj, kar je koristno, potrebno in neizogibno. Če bo k temu pripomogel “strange bedfellow” oz. pečanje z volilnim telesom, ki je do sedaj bil ključna ovira pri rešitvi problema, je to samo še en dokaz, da demokracija lahko deluje po nelogičnih poteh. Drugič, med volilci nove stranke bomo lahko natančno prešteli tiste, ki bodo odkrito priznali, da jim gre le za lastno korist. Preostali pa imajo slabo vest ali pa problematike ne razumejo. Oboje bo dokaz, da so govorance o medgeneracijski solidarnosti dejansko cinične. No, torej, kdo se včlani?
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Za začetek bi bilo dobro definirati medgeneracijsko solidarnost. Jaz jo definiram kot stanje, ko se generacija, ki proizvede več od prejšnje ne upokojuje pod slabšimi pogoji od nje.
Dejstvo je, da se zdajšnji delavno aktivni populaciji ni potrebno upokojiti pozneje, ker si lahko prihrani aktuarske pokojnine, če se večji del tistega, kar plačujejo zavodu namesto tega vplačuje v pokojninski sklad.
Ampak, ker velja aktiva=pasiva je potem to rešitev, ki namesto dviga starostne meje na drugi strani zniža nekaj drugega.
Ni torej neizbežno in nujno, da ljudje delajo še dlje. Lahko bi bili tudi sedanji upokojenci, ki imajo hvalabogu v 90% primerih desetmilijonske prihranke “bolj solidarni” in bi bil učinek isti.
Kar se tiče podpore dvigu upokojitvene starosti pa se upokojenci bojijo, da bo to zadnji žebelj v krsto medgeneracijskega sožitja. Delavno aktivne generacije že plačujejo več, se upokojujejo pozneje, bodo imeli realno nižje in aktuarsko nepravične pokojnine - če se jih še malo nervira bodo začeli razmišljati, kaj vraga so na oltarju medgeneracijske solidarnosti v zadnjih 15 letih žrtvovali upokojenci?
Hkrati pa bi bilo to priznanje, da reforme niso uspele stabilizirati pokojninskega sistema, kot bi želeli prepričati javnost (in kar je že samo po sebi neumnost, saj država zavodu letno primakne 180 milijard za pokritje luknje med sredstvi, zbranimi s prispevki in odhodki zavoda).
Tvoja stranka je tako odštekana zamisel, da bi morda celo delovala (v korist mladih). Prosim, ustanovite jo.
Medgeneracijska solidarnost je opredeljena že v bibliji in danes velja za zlato pravilo v ekonomiji: ne počni drugim tega česar nočeš, da bi drugi počeli
tebi. Pri nas se to interpretira takole: sine, jaz mislim, da sem prispeval toliko kot ti danes prispevaš - sistem je medgeneracijsko pravičen.
…in na žalost zavod ne razpolaga s podatki in so aktuarski izračuni možni le na približkih, tako da teh trditev, koliko je kdo prispeval, ni mogoče preveriti.
Ampak tudi približki bi pokazali, da to ni res; hkrati pa je težavno tudi, kaj vključiti v izračun?
Kako sankcionirati socializem t.j. neučinkovitost vlaganj in zaostalost, kdo je kriv za oboje?
Kako sankcionirati neobstoj infrastrukture (npr. avtocest)?
Prelivanje med generacijami povzroča toliko težav, da je edina pot v resničnih pokojninskih prihrankih (o tem, da je PAYG zabloda se najbrž vsi strinjajo?) in v postopni preobrazbi sedanjega javnega sistema v socialno pomoč.
To mora biti dovolj hitro, da so mladi nejevoljno zadovoljni in dovolj počasno, da starejši niso pretreseni.
Če povišaš starostno mejo za upokojitev ali podaljšaš minimalno delovno dobo, povzročiš povečanje brezposelnosti med mladimi, še posebej med iskalci prve zaposlitve.
država naj primakne več, pa ne bo problema. malo manj za vojsko, malo zvišat davke zaslužkarjem (ne pa nižat davkov direktorjem), obdavčit premoženje kapitalskih špekulantov, pa bo. ne pa se igrat z znižanjem davkov, financiranjem okupacijskih ekspedicij po bližnjem vzhodu, razprodajo uspešnih državnih podjetij etc.
Država to že počne in polni luknjo v pokojninski blagajni s 180 milijardami letno. Ne moremo pa cele države spremeniti v en sam podalpski dom za upokojence. Tudi delavno aktivne je potrebno razbremeniti davkov in prispevkov. Tudi za stanovanja je potrebno poskrbeti. Tudi vojakom je treba plačati delo. Tudi mladim je potrebno omogočili nova delovna mesta.
Če država neha trošiti na te stvari naj ta denar namesto za pokojnine skozi nižje davke raje vrne delavno aktivnim, da si z njim zvišajo kvaliteto življenja tako, kot oni vedo da je dobro zase (bog ne daj, da bi o tej porabi odločali uradniki in spet nihče ne bi imel nič od tega). Tako bo končal tam, kjer so ga ustvarili.
Pokojnine pa je potrebno na srednji rok urediti tako, da vsak dobi tisto, kar je zaslužil, ne pa, da ljudje dobijo tisto česar niso zaslužili in ustvarili zato, ker obstaja nekdo, ki služi in ustvarja. Tako to ne more funkcionirati, če nočemo biti socialistična družba lenuhov, ki se bodo celo življenje in celo starost samo zajedali v druge.
štih, ti si marsovec.
Kaj kdo je ali se komu zdi, da je, ni predmet razprave.