Na zgornje vprašanje ponujam pet odgovorov:

1. KER GRE ZA KLUB BREZ TRADICIJE; OK, sliši se sanjsko, skorajda abramovičevsko: milijonar kupi klub, vanj vloži milijone, postane nacionalni prvak in zablesti v Evropi. Te zgodbe pri klubu, v katerega je /bo domnevno eden najbogatejših Slovencev Joc Pečečnik (med drugim ima licenco za igralne avtomate v Las Vegasu) vložil “nekaj milijonov evrov”, ne bomo videli. Vsi tovrstni nakupi klubov (vstop Abramoviča v Chelsea, Glazerjev v Man U, še enih Američanov v Liverpool, Islandca v West Ham v zadnjih letih imajo eno stično točko: gre za pridobitev (in seveda tudi trženje) blagovne znamke s stoletno tradicijo.

Te Interblock, blago rečeno, nima. Pravzaprav je niti ne more imeti, saj klub ne izhaja iz Ljubljane, kot bi lahko kdo sklepal po prizorišču domačih tekem, ampak iz Črnuč. Res je, da je bil ustanovljen pred dobrimi tremi desetletji, a ni bil nikoli blizu vrha slo-nogometa. Klub je (pred)današnjo obliko dobil pred leti z združitvijo NK Črnuče in ježiškega NK Factor: prvi je v klub prinesel relativno dobro tekmovalno izhodisce (nekaj casa so celo vodili v 2. ligi, zanje je npr. igral sin nekdanjega selektorja Oblaka in nekateri pozabljeni lj-nogometaši), drugi pa razvit mladinski pogon in zveze z NZS (beri Matjaža Jakopiča).

Interblock tako ni naslednik kultnega NK Ljubljana (Eurospekter, AM Cosmos, Železničar), ki je še pred časom igral v 1. ligi (resda nazadnje šele po tem, ko je kupil tekmovalno mesto v 2. SNL od Komende), do bridkega konca pa ga je vodil Zdenko Pavček. Gre torej za klub, ki je (stranski) produkt sinteze dveh razmeroma nepomembnih predmestnih klubov, od katerih ni prevzel niti štadiona niti igralcev niti menedžmenta niti podpore (mikro)okolja in niti - barve dresov. Prvotni Factor se je namreč kitil v temnoplavi barvi, Interblock pa je zase v zelenem mestu izbral imidž dueta White Stripes. Se za takšen nogometni koktejl sploh da navijati? Aja, pozabil sem še dodati, da se Pečečnikova firma, ki upravlja s klubom, imenuje OLIMPIJA (!?) 2006.

2. KER GRE ZA AD HOC ONE-MAN-BAND PROJEKT; Glavni v klubu je nogometni menedžer Tone Hrovatič, ki med tekmo prek telefona vodi igro članske ekipe, nastavlja in odstavlja ostale trenerje v klubu, kupuje in prodaja igralce, predpisuje disciplinski pravilnik itd. Skratka, počne vse tisto, kar bi morala v dobro organiziranem klubu početi strokovno usposobljena ekipa. Bi vi verjeli v uspeh projekta, ki je odvisen le od enega človeka - tistega, ki vsaj dosedaj tudi kje drugje (Svoboda) še ni dokazal, da vse to sploh zmore? Pa četudi ima baje dobre zveze pri Janši? Mimogrede: v teoriji zarote (da je Pečečnik Hrovatiča angažiral, ker ga rabi za link z JJ) manjka ključen podatek - zakaj bi Joc sploh potreboval JJ?

3. KER IMA NAPAČNO SELEKCIONIRANO EKIPO; poenostavljeno: gre za krepko postarane ostanke slo-nogometne reprezentance iz t. i. zlatih časov, mlade Bošnjake, sorodnika Rudija Zavrla, sina direktorja Dursa Ivana Simiča, še enega člana nogometne družine Elsner in nekaj redkih ljubljanskih perspektivnežev. Vsaj na zadnji domači tekmi so igrali precej zaprto (ko se odprejo, običajno pokasirajo nekaj golov) in s tremi igralci v zadnji liniji. Kljub temu so uspeli v 3 kolih enkrat celo zmagati (Drava 2:0), v Gorici pa so izgubili v zadnji minuti.

4. KER IMA NAPAČNEGA TRENERJA; Hrovatič je iz Rijeke najprej privlekel Dragana Skočića, ta pa je že po prvi tekmi odšel zaradi - ja, tudi v športu se to dogaja! - osebnih in družinskih razlogov. Nasledil ga je Vojo Simeunovič, oče vratarja Marka, ki je klub vodil že v drugi polovici lanske jeseni. Vojo sicer ne izklaplja mobitela med tekmo, kot naj bi to - po nekaterih govoricah - na svoji prvi in zadnji tekmi storil njegov predhodnik. Proti Vojotu sicer osebno nimam nič, je sijajen trener za vaške ekipe, ki se krčevito borijo za ostanek v ligi. Spektakla vam ne bo ponudil, le 90 minutno nabijanje žoge na nasprotnikovo polovico. Dovolj za Korotan, nikakor ne za moštvo, ki želi obuditi nogomet v prestolnici.

5. KER IMA PREMAJHNO IGRIŠČE. Vsak, ki je 10 dni treniral nogomet, ve naslednje: na štadionu v Spodnji Šiški se nikoli ni in se nikoli ne bo igralo spektakularno in arsenalovsko napadalno v širino, ker je igrišče premajhno in na spodnji meji FIFA-dimenzij. Zaradi tega je od nekdaj slovelo kot gostujoči “teren”, na katerem je relativno lahko izvleči “piko”, torej remi. Zgodovina pomni kar nekaj primerov (kvalifikacijska tekma Železničar-Izola sredi 90-tih), kadar so celo ekipe iz Šiške, ko so morale pod nujno dobiti tekmo, raje igrale za Bežigradom. Vsekakor bomo že 31. marca vedeli, kaj bo z oživljanjem lj-nogometnega Frankensteina. Takrat namreč Interblock gostuje v Beli Krajini v tekmi, ki bo bržkone ena od odločilnih v boju za obstanek, nato pa ga v LJ v tekmi podobnega naboja čaka še moštvo Celja.

Za potrpežljive bralce, ki ste se prebili do konca texta, pa še ena teorija zarote: baje Domžalam, ki so sedaj dominantne v nogometnem bazenu osrednje Slovenije, ne ustreza ponovna krepitev Lj-nogometa, to tezo pa teoretiki dokazujejo s podatkom, da so Domžale med zimskim premorom ekipo Bele Krajine, največjega tekmeca Interblocka, (ne)namerno okrepile s tremi igralci. No, je pa tudi res, da je trener Bele Krajine Ljubljančan.

* Avtor kljub temu meni, da Ljubljana potrebuje nov nogometni stadion.

Objavljeno pod šport | | |