Semolič očita neznanje tujim strokovnjakom
jože p. damijan, torek, 20. marec 2007Dušan Semolič, vodja ZSSS, je danes sklical tiskovno konferenco, na kateri je ostro napadel predstavnike Mednarodnega denarnega sklada, ki so - podobno kot že Evropska komisija - poudarili, da Slovenija potrebuje spremembe pokojninskega sistema. Semolič naprotno pravi “da so njihovi zaključki napačni in zgrešeni” in poudarja, da obstoječa ureditev daje dobre rezultate in da reforma reforme ni potrebna.
Pri tem seveda ne navaja nikakršnih študij, ki bi ovrgli analize Evropske komisije ali Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki kažejo, da bodo slovenske javne finance zašle v težave že do leta 2020, po letu 2030 pa lahko postanejo neobvladljive, če ne bo ustrezno spremenila sedanjega pokojninskega sistema.
Še več, Semolič očita neznanje tujim strokovnjakom in nepoznavanje razmer v Sloveniji. Semolič sam pa nikjer ne navaja, da ima Slovenija praktično najnižjo upokojitveno starost v Evropi (približujemo se starosti 61 let za ženske in 63 let za moške do leta 2011). Prav tako ne navaja, da je Nemčija pravkar dvignila upokojitveno starost s 65 na 67 let in da je v najbolj socialnih, skandinavskih državah upokojitvena starost že nekaj časa med 67 in 70 let.
Najbolj zanimivo je to, da si sindikalni voditelji pri nas jemljejo pravice, da popolnoma brez analiz, konkretnih številk in trdnih argumentov dajejo tako vehementne izjave. In da pri tem ne nosijo prav nobenih posledic za napačne ali premalo korenite ukrepe, ki jih sprejme vlada, ko se ukloni njihovim pritiskom. Sindikati v Sloveniji verjetno še nikoli niso bili močnejši kot so danes. Praktično nobenega pomembnega ukrepa ni mogoče izpeljati brez njihove izrecne podpore. Spomnimo se samo njihovega shoda novembra 2005, ko so protestirali proti napovedanim, vendar takrat še neznanim vladnim socialnim in gospodarskim reformam. Spomnimo se njihove obstrukcije pogajanj o socialnem sporazumu spomladi 2006, dokler se vlada ne izjasni glede načrtov glede davčne reforme. Spomnimo se, da je ministrica Cotmanova praktično povsem povzela stališča sindikatov glede sprememb zakona o delovnih razmerij, tako da na tem področju bistvenih sprememb sploh ne bo. Semolič, vodja ZSSS, je v zadnjem intervjuju v Mladini Cotmanovi dal vso priznanje glede njenega posluha za socialo.
Prešnji teden so šefi sindikalnih central prišli protestirat v Ljubljano proti težnjam vlade, ker naj bi uvajala preveč privatizacije v zdravstvo in šolstvo. No, tega res ne razumem. Če vlada financira tudi delovanje privatnih šol, na katere je vpis prost, je to s socialnega vidika povsem enako kot da financira javne šole. Za uporabnike se možnost dostopa do storitev ne zmanjša, pač pa se po pravilu poveča kvaliteta storitev.
Povsem enako je v zdravstvu. V čem je razlika, s socialnega vidika seveda, če država podeli koncesijo zdravnikom za zasebno prakso, če so te zdravstvene storitve za paciente še naprej zastonj? Moje izkušnje s koncesiranimi zdravniki so izjemno dobre. Nič več se mi ni treba po 5 ur z razbolelim ušesom drenjati v čakalnici zdravstvenega doma in čakati, da pridem na vrsto, ampak se po telefonu dogovorim za termin. In ne čakam niti minute. Hkrati sta sprejemna sestra in moja zdravnica še zelo prijazni z mano. In kar je najbolje, ta prijazna storitev me nič ne stane. V čem je torej problem večje zasebne pobude v zdravstvu in šolstvu?
Dejansko pri sindikatih sploh ne gre za nasprotovanje zasebni pobudi iz socialnih razlogov, saj se je ta zasebna pobuda do sedaj izkazala ne samo v obliki izboljšane kvalitete storitev, ampak tudi v nižjih stroških za državo. Državo namreč koncesionar stane manj, kot če bi še naprej plačevala zdravnika in medicinsko sestro v javnem zdravstvenem domu. Zasebniki se znajo namreč tudi bolj učinkovito organizirati. Problem za sindikalne voditelje je v tem, ker se s tem uvaja konkurenca na trgu, ki seveda ruši monopolno moč njihovih članov. Sindikati se torej borijo zgolj za lastne privilegije, bolj malo pa jim je mar za blaginjo in socialno enakost vseh državljanov.
Objavljeno pod gospodarstvo, slovenija | 
| 
|
Gre natančno za to, kar pišeš v zadnjem odstavku. Sindikati, ki nastopajo kot ena osrednjih političnih sil (čeprav legitimnosti svojega zastopstva nikoli ne preverjajo na volitvah), morajo pač biti glasni ob vsaki stvari. Smisel tega ni opozarjanja javnosti o morebitnih nepravilnostih, temveč opozarjanje javnosti, da nobena odločitev ne sme biti sklenjena brez njih. Najbolj mi je smešno njihovo zavzemanje za usklajevanje realnih plač z rastjo produktivnosti. S tem se vsi strinjamo. Vendar je rast produktivnosti precej neenakomerno razporejena po panogah, regijah, podjetjih, … Torej, da bi bili zaposleni res nagrajeni po svoji produktivnosti, bi morala rast realnih plač slediti produktivnosti na decentralizirani ravni. Seveda, bi to izključilo sindikate kot pogajalce na centralni ravni. Zato so sindikati zavzemajo za rast agregatnih realnih plač z rastjo agregatne produktivnosti kljub temu, da to nujno pomeni, da bodo nekaterim potem rasle plače manj od rasti njihove produktivnosti, nekaterim seveda pa več. Ampak ta vidik pravičnosti je pač drugotnega pomena za nekoga, ki ima pred očmi predvsem politično agendo.
Pri zdravnikih oziroma zdravstvenem sistemu na primarni ravni malce previdnosti ne bi bilo odveč. Če se namreč sistem koncesionarstva uvaja tako diletantsko, kot je videti, da se, lahko, denimo, določeni kraji ostanejo brez dežurnih ob koncih tedna in praznikih. Ministrstvo očitno nima pod nadzorom, kaj zdravstveni domovi počnejo z denarjem za plačilo dežurstev, zato se koncesionarji pritožujejo, da dobijo premalo, odkrito govorijo, da se dežurstvo ‘ne splača’ in po tihem omenjajo možnost bojkota tega dela ( glej stran zdravniške zbornice http://www.zzs-mcs.si/aktualno#E62825 )
Vem, da gre za ‘izvedbeni problem’, a teh ima pristojni minister toliko, da se ne gre zanesti na nekakšno sprotno odpravljanje napak. In če se ‘izvedbeni problem’ vleče, ljudem postane vseeno, ali je ‘koncept sam dober’, njih udari dejstvo, da dežurnega zdravnika nimajo, pred uvedbo koncesionarstva pa so ga imeli. Tudi sam bi nabrž razmišljal podobno, preden bi pred zaprtimi vrati dežurne ambulante umrl zaradi nenadnega izbruha alergije.
Ja, navaditi se bo potrebno, da resnica ne bo absolutna ter da bodo interesni voditelji govorili kar nekaj in o stvareh, ki jih ne poznajo dovolj, na pamet in z močnim ideološkim nabojem, ki živcira. V kmetijstvu je to že dolga praksa in objektivna resnica že dolgo nima prostora pod soncem. Pomembno je tisto, kar reče, tisti, ki ima oblast ter tisti, ki se predstavlja v imenu uboge raje. Demokracija pač…
Ne vem pa, koliko imajo sindikati res skrite agende: definitivno niso pastorek političnih strank ali tisti, ki bi stranke zares usmerjali. So kar nek svoj planet. Gre za voditelje, ki zastopajo ljudi v stiski, ki iščejo rešitve ter jih pač najdejo v stereotipih. So v bistvu za preprosteže zmeraj bolj verodostojni, ker verjamejo, kar govorijo. Ali jo v njihovem dolgoročnem interesu ali ne, se niti ne sprašujejo. Njihovo početje je legitimno v demokraciji in s tem je potrebno živeti. Resno vprašanje je edino, ali tisti, ki jim sindikati stojijo nasproti, delodajalci in vlada, pa tudi razdvojena “stroka”, res imajo vizijo, koncept ter moč argumentiranja. Tu nisem čisto prepričan.
Sindikati so tako na pohodu: za status quo ter pravice, ki jih ekonomija ne more več dati v tolikšni meri. Če bi levica to moč umela izkoristiti, bo dobila naslednje volitve…
“Sindikati se torej borijo zgolj za lastne privilegije, bolj malo pa jim je mar za blaginjo in socialno enakost vseh državljanov.”
no shit, sherlock? ko sem nazadnje preveril, so bili sindikati interesna skupina kot vsaka druga - borijo se torej za interese svojega članstva. škoda, da v svojo lucidno analizo pluralno organiziranega političnega prostora nisi vključil še delodajalcev. za katere privilegije in blaginjo pa se oni borijo?
ko si že omenjal nemčijo, bi lahko še omenil, kako se je tam povečal delež profitov v BDP, delež plač pa se je zmanjšal - samo toliko, da bo jasno, da je politična ekonomija malce več kot udrihanje prek sindikatov, kako da zavirajo brzovlak v pogumni novi svet.
Se na veliko strinjam s tem, da sindikati zgolj opozarjajo javnost, da nobena odločitev ne sme biti sklenjena brez njih. In ne le to, govorijo glasno, brez nekih prepričanj, analiz…, samo da so…
Včasih je imel sindikat vsaj to funkcijo, da je organiziral sindikalne izlete, razne prodaje na obroke, gradil počitniške domove…, da so bili delavci vsaj na oko zadovoljni z njegovim delovanjem… Danes pa mislim, da delavci sploh ne razumejo več, zakaj sploh imeti sindikat… Vse, kar se dogaja je zgolj pesek v oči…
Že bežen pogled na zapis s tiskovke kaže, da je naš avtor izvajanje sindikalcev razumel zelo po svoje.
avtor:
“Prav tako ne navaja, da je Nemčija pravkar dvignila upokojitveno starost s 65 na 67 let”
sindikati:
Ne navajajo pa, da o zvišanju na 67 let razmišljajo leta 2029,”
“Državo namreč koncesionar stane manj, kot če bi še naprej plačevala zdravnika in medicinsko sestro v javnem zdravstvenem domu”
ma nemoj! koncesionar v slovenskem sistemu državo(zavarovalnico) stane ISTO.
Jure, koncesionar državo stane manj. Ne smeš upoštevati samo direktnih stroškov plače koncesionarja, ki jih priznava država. Ti so lahko približno enaki med koncesioniranimi zdravniki in zdravniki, zaposlenimi v javnem zdravstvu. Najpomembnejša razlika nastane pri fiksnih stroških (najem prostorov, stroški ogrevanja, materialni stroški, nakup opreme), ki jih pri zdravnikih v javnem sistemu velikodušno plačuje država, pri koncesionarjih pa vsak sam iz priznanega pavšala. In prav tukaj, v racionalizaciji materialnih stroškov in stroškov opreme ter v organizaciji “poslovanja” (izkoriščenost delovnega časa in opreme) se izkaže bistvena razlika v učinkovitosti med “javnimi” in “zasebnimi” zdravniki. Vsak, ki je imel izkušnjo s koncesioniranim zdravnikom, verjetno nima več nobene želje iti nazaj v javni zdravstveni dom.
Sicer pa ima vsak izmed nas možnost izbire. Tisti, ki se raje ure in ure drenjajo v javnih zdravstvenih domovih, naj pač to počnejo še naprej.
Se pa strinjam z Vojkotom, da je pri podeljevanju koncesij potrebno ohraniti pregled nad “terenom” in da je potrebno ohraniti razmerje med javnim in zasebnim zdravstvom za vse tiste, ki se ne bodo odločili za zasebne splošne zdravnike. “Zasebni” zdravniki so na voljo 24 ur (na mobitelu), vsaj takšna je moja praksa tako pri koncesionirani otroški zdravnici (za sina) kot pri moji osebni koncesionirani zdravnici.
“Sicer pa ima vsak izmed nas možnost izbire.”
Ravnokar sem si zaradi poskodbe moral vgraditi nov zob in vse skupaj me je pri “javnem” koncesionarju” stalo okrog 650 (!!) evrov, ker ti drzava krije le prve stiri vidne zobe; ne glede na to, da izpad enega zoba scasoma povzroci izpad se drugega antagonisticnega zoba in tako otezi prehranjevanje… Tako, da boste vedeli, zakaj kaksnemu delavcu kdaj fali pol zobovja…
Zobizdravnica mi je tudi razlozila, da je morala starejsa gospa pred mano najeti “puf” za tovrstni popravek zobovja…
Res je, vsak ima moznost izbire
Koncesionarstvo v zdravstvu ima v praksi več plati, žal pa je bolj malo rožnatih. Pri zdravnikih splošne prakse, ki so dobili koncesijo, je še najmanj težav. Preselili so svoje paciente izpod državne strehe pod privatno, si izbrali sposobno sestro, ki ni osorna, v čakalnicah imajo krajše vrste, zaslužijo pa neprimerno več od kolegov v ZD. Zavarovalnica jim plačuje fiksen znesek, pri čemer glavarine ne upošteva dosledno, tako da ima lahko dober zdravnik, ki ima več (bolnih) pacientov in jih pošilja na vse potrebne preglede krvi, vode ipd., manj zaslužka od slabega zdravnika z malo pacienti, ki jih itak ne pošilja v laboratorij, ampak jim le piše recepte z antibiotiki. Nadzora tu praktično ni. Kaj šele pri specialistih, ki koncesionarsko kvoto izpolnijo po treh mesecih, potem pa poje le še keš. Bolj iznajdljivo delajo dvakrat na teden od 8. do 10. kot koncesionarji, potem pa za samoplačnike. V teoriji je vse OK, praksa pa kaže povsem drugo sliko. Nadzora ni ali pa je tako slab, da ga nihče ne jemlje resno. Ministrstvo pa ravna enako kot Dars ob močnem sneženju: razlaga, koliko plugov, posipalnikov in ekip je na terenu, mi pa osem ure sedimo v avtu na nespluženi cesti in poslušamo statistične podatke.
Jože,
pri nas se upokojitvena starost ne približuje 61 oziroma 63 let. Poglej grafa v prispevki Slovenija pred novo pokojninsko reformo, pa boš videl, da so upokojitvene starosti bistveno nižje. Za ženske je še vedno značilno, da se upokojujejo pri 53-55 let. Tiste skupine žensk (izobražene), ki so se včasih upokojevale pri 58 letih, se zdaj upokojujejo pri 55 ali 56 zaradi novih možnosti zniževanja starosti ob upokojitvi zaradi otrok.
Pa še o zasebništvu v zdravstu. To je vsekakor dobrodošlo. Vendar pa je potrebno vedeti, da je cena pri zasebnikih enaka kot v javnem sektorju. V tem smislu ni nobenih prihrankov. Dokler ne bodo obenem zavarovalnice tudi izbirale koncesionarje po ceni, se ne bo nič spremenilo. Država mora deregulirati cene zdravstvenih storitev oziroma mora dopustiti konkurenco, ki bo te cene zniževala.Se pa povsem pridružujem mnenju, da je Semolič običajen demagog, ki Sloveniji sistematično škodi s svojim nasprotovanjem kakršnimkoli spremembam, ki bi povečale produktivnost in gospodarsko rast. Žal ne bo nosil posledic svojih dejanj.
Sašo,
govoril sem o statutarni upokojitveni starosti, ne o dejanski. Pri nas pa je že statutarna upokojitvena starost za 4 do 8 let nižja kot v razvitih državah. Kaj šele dejanska starost, kajti pri nas sistem bonusov ni prav stimulativen, da bi ljudlje, ki so izpolnili zakonske pogoje za upokojitev, dlje časa ostali aktivni.
“Najpomembnejša razlika nastane pri fiksnih stroških (najem prostorov, stroški ogrevanja, materialni stroški, nakup opreme), ki jih pri zdravnikih v javnem sistemu velikodušno plačuje država, pri koncesionarjih pa vsak sam iz priznanega pavšala.”
tudi tole ne bo čisto šlo. gre za javne zavode, stroške njihove postavitve resda plača ustanovitelj, v sloveniji so to običajno občine, kasneje pa vendarle gre za to, da ti zavodi fiksne stroške plačujejo sami. edina razlika med zasebnikom in javnim zavodom je, da slednji ni profitno motiviran oziroma se morebiten profit ne pretoči v žepe zasebnikov.
pa načeloma nimam proti zasebništvu nič, vendar le v primeru, da se a) naredi red pri podeljevanju koncesij b) določijo pravice in dolžnosti imetnikov koncesij c) vzpostavi nadzor… vse te tri točke so sedaj jako vprašljive.
Se strinjam z zadnjim odstavkom, Jure, to je tudi moj point in mislim, da ta oblast točno tega ni sposobna.
Jože, glede tvoje koncesionarke, hočeš reči, da ji za nočno ali praznično intervencijo ne plačaš? Če ne, imaš res dobro koncesionarko, se prijavim k njej, če še sprejema, resno; kolikor slišim, namreč dežurna intervencija pri marsikaterem koncesionarju stane najmanj 10 evrov.
Jože, ne bi hotel biti preveč nadležen in morda bi moral debato preusmeriti pod drug prispevek, ampak 61 let ni niti statutarna starost. V splošnem so trije načini za upokojitev. Samo za primer naj navedem te možnosti pri ženskah, za katere pravijo, da bo prišlo do velikih sprememb, medtem ko pri moških tega ne bo.
Prvi način upokojitve pri ženskah je, da se upokojijo ob izpolnjevanju pogoja glede dolžine pokojninske dobe. Ta mora biti zdaj 36 let in 6 mesecev, starostna meja pa je 55 let in 8 mesecev. Če pogledaš sliko porazdelitve starostnih mej, lahko vidiš, da je to glavni kanal upokojevanja - ženske se upokojujejo po tem kriteriju. Le redke se upokojujejo po drugem kriteriju, kjer je zahteva glede pokojninske dobe nižja, samo 20 let, starostna meja pa je 60 let in 8 mesecev. Očitno je, da se večina žensk upokoji po prvem kriteriju in da dvig starostne meje za ženske z 20 leti pokojninske dobe ni dovolj. Ključno je, da se hitreje dviga starostna meja ob 40 let delovne dobe. Ta naj bi šele leta 2014 dosegla 58 let (ne 61 let), kar pa po mojem mnenju ni dovolj. Zato bo reforma, ki jo pripravlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve šla v smeri povečevanja starostnih mej za ženske - hitrejše povečevanje (namesto 4 mesece na leto, naj bi bila dinamika 6 mesecev), da bi sindikati kupili predlog, pa naj bi se povečale nagrade in kazni. Za ženske sedaj kazni sploh niso obstajale?!
jože, daj povej nam malo, kako si delodajalci ganljivo prizadevajo za blaginjo vseh, medtem ko jim sindikati zlobno mečejo polena pod noge.
Nekaj na temo pozitivne pokojninske blagajne
http://libertarec.blogspot.com.....aduje.html