Drago Jančar je z zadnjo kolumno na zadnji strani Sobotne priloge gotovo zmedel ne ravno malo ljudi na kulturnem ministrstvu, v vesoljni katoliški cerkvi na slovenskih tleh in na Slovenskem sploh. Na ravno prav fin način je bril norce iz dejstva, da želi tudi politika, se pravi ministrstvo za kulturo, pristaviti piskrček, ko gre za načrtovano beatifikacijo Jožeta Plečnika. Naj navedem dva dela, ki si ju na Delovi spletni strani lahko ogledajo zgolj plačniki:

”Ali lahko postane moč osebne vere nekega umetnika pomembnejša kot njegova umetnost? S stališča nauka katoliške Cerkve je odgovor nedvomno pritrdilen, toda nauk vere ni nujno tudi nauk umetnosti. Zato me je ob tej novici še posebej zbegalo časopisno poročilo, da je vest o predlogu za začetek postopka »potrdilo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije« in da je njegov visoki funkcionar, sicer eden najboljših poznavalcev Plečnikovega dela, ta predlog odobravajoče komentiral z navajanjem arhitektovih dosežkov na področju sakralne umetnosti in liturgičnih novosti.”

In potem še:

”Sedanji trnovski župnik, ki je v naši fari nasledil mojega dragega prijatelja, župnika Janeza Pogačnika, poznavalca in ljubitelja umetnosti, ki je do vsakega detajla spoštoval arhitektovo dediščino, je poleti 2005 postavil na Plečnikovem vrtu košarkarsko igrišče. Še prej pa se je, kot je poročalo Delo, v duhovnem smislu pogovarjal s Plečnikom o ureditvi otroškega igrišča in Plečnik mu je menda dobesedno odgovoril: ‘Kar naredi, otroke imam zelo rad, vesel bom, da boš zanje poskrbel!’ Ne dvomim, da bo odobril tudi načrt postavitve doma za ostarele na istem vrtu, kajti tudi stare ljudi je imel prav gotovo rad. Morda bo ta Plečnikova izjava iz onostranstva naredila vtis na člane komisije, ki se bodo ukvarjali z beatifikacijo. Name ga ni. Kvečjemu me je zaskrbelo, kaj nas še čaka, ko bo postopek beatifikacije uspešno zaključen. Če že danes Plečnik po svojem mediju, trnovskem župniku, dovoljuje, da na vrtu, ki je bil njemu in njegovemu takratnemu sosedu, prav tako trnovskemu župniku, pisatelju Finžgarju tako ljub, postavi košarkarsko igrišče, kaj bo šele takrat, ko bo dobil za takšne izjave vsa vatikanska pooblastila? Resnično se bojim prevnetih častilcev.”

Verjetno se je Drago Jančar zbal zase, saj mu ‘prevnetih častilcev’ ne manjka. V vsakem umetniškem dosežku je namreč mogoče videti božji prst. In naš akademik ima dovolj tovrstnih presežkov, da bi ga po smrti res utegnili razglasiti vsaj za blaženega.

Objavljeno pod opilki | | |