Drobnič: Študentsko delo je »legalno črno delo«
darja, nedelja, 18. marec 2007Nekdanji minister za delo Janez Drobnič je v petkovi izdaji časnika Finance (članek je na voljo le za naročnike oziroma je plačljiv) napisal oster komentar o študentskem delu. To delo je poimenoval kar nekakšno »legalno črno delo«. Pravi, da študentsko delo rešuje začasne težave posameznega udeleženca, nazadnje pa škoduje vsem: mladim, ki pri 35 letih nimajo formalnih delovnih izkušenj - so celo brez pripravništva, če so sploh imeli čas ob delu diplomirati - in nobenega dne delovne dobe; državi, ki se ji zaradi študentskega dela povečuje število brezposelnih, ki dolgo ne dobijo zaposlitve, in kar je še dodatno, študentje ne plačujejo niti v zdravstveno niti v pokojninsko blagajno.
Nadalje Janez Drobnič ugotavlja, da so delodajalci zadovoljni s študentskim delom, ker je to najcenejša delovna sila, in še bolj zato, ker so študentje na popolni “fleksibilnosti”, kar zadeva zaposlitev ali pa odpustitev od dela. »Za študente ni minimalnih tarif, omejenega delovnega časa in tudi ne odpovednih rokov - niti en dan ne, še celo ura ne. Prav tako ni odmorov med malico, kaj šele plačane malice, letnega dopusta, ni prehrane med delom, zagotavljanja pokojninske dobe, nadomestila za čas bolezni in …,«, piše nekdanji minister.
Z ureditvijo so po njegovih besedah zadovoljne študentske organizacije, ker jim iz koncesij za študentsko delo priteče dostojna vsota denarja za različne potrebe. Ker so neodvisni, avtonomni in nevladni subjekt, ni dopustna zunanja kontrola, za kaj porabljajo v znoju prislužene študentske evre. »In po takih pogojih dela pravzaprav vsak dan 25 tisoč študentov vdano, brez protestov in tožb. Toliko delovnih mest, ki bi jih vsaj polovico lahko zapolnili brezposelni. Študentsko delo povzroča nelojalno konkurenco na trgu delovne sile in povečuje brezposelnost. Sicer pa to delo opravljajo tudi druge osebe, ki sploh niso študenti. Kontrola je zapletena,« navaja Drobnič v svojem rednem komentarju v Financah.
Pri tem je še najbolj zanimivo, da je po njegovih podatkih največji delodajalec za študente država, natančneje javna uprava. »In tu ne gre le za občasna dela, temveč tudi tista, ki so redno sistemizirana. Zaradi statističnega omejevanja zaposlovanja je bil na primer na zavodu za zaposlovanje skoraj vsak peti delavec na javnem delu in vsak 20. prek študentske napotnice,« je napisal Drobnič. Vsak poskus po spremembi se je izjalovil zaradi groženj študentov z nemiri. In ker imamo zdaj vsako leto kakšne volitve, ni vlade, ki bi se tega vprašanja lotila korenito, ugotavlja nekdanji minister.
Janez Drobnič kot nekdanji minister razmere pozna iz prve roke. Tega mu ni mogoče odreči. Tudi njegovim ugotovitvam tudi ni mogoče oporekati, saj tako rekoč vsakdo pozna nekoga, ki »dela prek študenta«. Eden in isti študent lahko brez težav opravlja istočasno več del. »Najdi si študenta, ki ti bo dal napotnico«, je mogoče vsak dan slišati pri delodajalcih. Na študentske napotnice zaradi tega res dela veliko ljudi, ki fakultete tudi od blizu niso videli. Delodajalce, vključno z državo, zanimajo samo stroški, zato ta sistem podpirajo. Študentske organizacije pa tudi po tekočem traku izdajajo napotnice, ker na ta račun dobro služijo.
Janez Drobnič pravi, da vlade zaradi groženj z nemiri vselej pokleknejo, ker imamo »vsako leto kakšne volitve«. Očitno se bodo morali upreti brezposelni, »ki pri 35 letih nimajo formalnih delovnih izkušenj, nikakršne delovne dobe in dolgoročno nimajo nikakršnih možnosti za zaposlitev«. Čedalje več jih je, ki zaman pišejo prošnje za zaposlitev in nemočno ugotavljajo, da delovna mesta, kjer bi morali delati oni, zasedajo ljudje, ki delajo na študentske napotnice, in formalni upokojenci, ki pogodbeno še naprej ostajajo na delovnih mestih.
Brezposelni nimajo za seboj študentske organizacije ali sindikata. Ti zdaj v Sloveniji neprestano grozijo s protesti in jih tudi organizirajo. Sindikati zgubljajo članstvo, zadnji študentski protest se je tudi precej izjalovil. Število mladih brezposelnih pa raste, število njihovih staršev, ki so nezadovoljni, ker so jih prisiljeni vzdrževati, pa tudi. Z opozorili oblastem o dolgoročni ogroženosti slovenskih javnih financ sta se prejšnji teden evropski komisiji pridružili tudi Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad.
Objavljeno pod slovenija |
|
|






Ogroženost javnih financ s tem nima zveze. Strah ECB, MDF in roparjev je odveč, saj temelji na projekcijah o nizki rodnosti, čeprav v resnici veselo raste.
Kakor razumem zapisano - »In tu ne gre le za občasna dela, temveč tudi tista, ki so redno sistemizirana. Zaradi statističnega omejevanja zaposlovanja je bil na primer na zavodu za zaposlovanje skoraj vsak peti delavec na javnem delu in vsak 20. prek študentske napotnice,« je napisal Drobnič. - gospod Drobnič priznava, da ni v svojem času kot minister za delo… naredil ničesar in je njegova razrešitev edino pravilna…
Na slovenskem trgu dela razmere niso kaotične, nasprotno. Brezposelnost je najnižja, odkar smo samostojna država. Trenutno je še vse v redu, a če ne bo velikih sprememb, nam grozijo težave. Odvečne birokracije, da nekoga zaposliš, je cel kup. Težko je tudi nekoga odpustiti. Honorarna zaposlitev je po nepotrebnem draga. Najcenejši delavci, študenti, nimajo nobenih pravic in za pokojnino, ki jo ne bodo nikoli dočakali, začnejo delati v poznih dvajsetih. Trg dela je preprosto okoren, sistem je neumen. Še bolj neumni sindikati udrihajo proti vsaki reformi. Očitno pa je, da sistem ni v redu. Dolgoročno in kratkoročno ne prinaša nikomur nič dobrega.
Delavci se bojijo fleksibilnejšega trga dela. Delno upravičeno, a večje dinamika pri zaposlovanju bi vsem prinesla koristi. Varneje bo, če si bo vsak lažje poiskal službo.
Eden večjih problemov so vsekakor pokojnine. Ljudje mečejo denar v zaboj brez dna. Potrebne so spremembe. Čimprej se bodo morale začeti, a vseeno postopoma. Nekdo bo vseeno moral plačati življenje sedanjim upokojencem.
Vse vrste zaposlitve: redna služba, honorarno delo, avtorska pogodba in delo preko študentske napotnice bi združil v eno vrsto dela. To bi bilo najbolj pravično za vse. Zakaj bi delali razlike že pri načinu plačevanja in potem pri pravicah. Ena najbolj ključnih stvari je, da delodajalec plača zaposlenemu bruto plačo. Ta se potem odloča, koliko bo namenil za zdravstveno zavarovanje, koliko za socialo in koliko za pokojnino ter na kakšen način. Nekateri prispevki bi bilo obvezni, nekateri ne. Pomembno je, da zaposleni sam odloča, kako si bo pridobil pokojnino. Država bi kasneje tudi pobrala dohodnino ali pa sproti z akontacijo, za to bi se tudi lahko odločal vsak posameznik po svoje. Sedanja pokojnina bi se vedno bolj spreminjala v socialno pomoč s tem pa tudi prispevki.
Trenutno smo sužnji neumnega sistema. Mnogi se temu upirajo in delajo preko s.p., tudi če za eno samo podjetje. Status samostojnega podjetnika je približek zgoraj zapisanega.
vir: http://harotov.blogspot.com/