Nevšečnosti všečnega Boruta z ne vsem všečnim stališčem
vojko, petek, 16. marec 2007Ker so v SD, še zlasti njen predsednik Borut Pahor, videti tako neizmerno ponosni spričo dejstva, da so postali/postajajo najmočnejša opozicijska stranka, ne bo odveč, če brez odlašanja prevzamejo tudi temu statusu ustrezno nevšečnost, torej odgovornost. To jim ne bi smelo delati težav, če že imajo tako prepričljiv ‘pozitiven’ program.
Od najmočnejše opozicijske stranke bi tako, denimo, pričakoval, da ne bo vlade pozivala le k opredelitvi do predloga arbitražnega reševanja mejnih sporov s Hrvaško, ampak da bo od nje zahtevala tudi določeno ‘zmernost’ v izjavah in ocenah. Ja, pričakoval bi, da bo SD imela kritično (no, ne bom prezahteven, ne vsem všečno) stališče, denimo, do Desetih točk MZZ v zvezi s hrvaškimi negativnimi komentarji o Sloveniji. Če zaradi drugega ne, pa vsaj zato, ker je običajno priporočljivo oziroma koristno, da se stran, ki se pripravlja na pogajanja ali arbitražo, vzdrži težkih besed ali celo groženj, še zlasti, če jih ne more sankcionirati.
To morebitno stališče me zanima še toliko bolj, ker - razen nekaterih posameznikov - stranka in njen predsednik očitno nimata pomislekov glede sprejema poslanskega prebežnika iz LDS, razvpitega po pozivu ne-letujte-na-Hrvaškem. Verodostojnost morebitnega ne vsem všečnega stališča največje opozicijske stranke in njenega predsednika, ki bi ga utegnili slišati na kakšni tiskovni konferenci, bi bila zaradi tega resda vprašljiva, vendar bi vsaj nakazala, da SD nemara vendarle ni izbire sredstev v celoti podredila všečnemu cilju.
Priznavam, da je največji opozicijski stranki oblikovanje morebitnega ne vsem všečnega stališča v določeni meri nevšečno tudi zaradi umirjeno-sprenevedave uradne hrvaške reakcije, za katero zunanja ministrica Kolinda Grabar Kitarović doma ni dobila zgolj pohval.
“U ime Hrvatske vlade ja moram istaknuti da hrvatski političari, predsjednik Vlade i ja osobno, i svi članovi vlade i hrvatskog državnog vodstva uvijek istinito i objektivno govore o Sloveniji i ni na koji način ne vrijeđaju niti Sloveniju niti slovenske političare, štoviše mi cijenimo ono što je Slovenija učinila, svu potporu koju nam je pružala i pruža na putu u članstvo u europske integracije”, istaknula je ministrica. “Ne mogu se sjetiti niti jedne izjave hrvatskih političara koje bi bile uvredljive u odnosu na Sloveniju ili slovenske političare, za razliku od izjava nekih slovenskih parlamentaraca u odnosu na našeg predsjednika države i predsjednika Vlade koje su bile prilično uvredljive”, rekla je ministrica u izjavi za novinare u povodu slovenskog dokumenta u deset točaka.
V tem duhu je napisan tudi ‘poluradni’ Vjesnikov komentar.
Međutim, budući da je Rupel, pogotovo nakon neuspjeha njegove politike oko graničnih pitanja s Hrvatskom, ipak samo slovenski problem, od takvih zamisli valja odustati. Za Hrvatsku je ipak najvažnije da je dobila potporu Bruxellesa da se njeni granični sporovi sa Slovenijom rješavaju pred međunarodnim pravosudnim tijelima. Na taj način to pitanje iz područja politike prelazi u sferu prava, što su hrvatski stručnjaci za međunarodno pravo predlagali još prije jednog desetljeća. Stoga bez obzira na nove Rupelove provokacije valja spustiti loptu na zemlju i ignorirati njegove ili bilo čije druge pozive za novim zaoštravanjem međusobnih odnosa.
Malce bolj ‘osebno’, kot novinar, je na indexovi strani deset točk slovenskega ministra za medije zunanje zadeve vzel Jovan Dragišić.
Ako gospodin Rupel baš želi da se prema Sloveniji odnosi drukčije, neka se sam okani besmislene retorike blagih prijetnji o tome kako “je Slovenija prijateljska zemlja”, ali će ipak opstruirati hrvatski ulazak u EU, jer jasno je da to Slovenija ne može napraviti, jasno je da EU o Graničnom Sporu razmišlja možda jednom tjedno i jasno je da hrvatski mediji neće silovati medijski prostor navodeći “Zakon o područjima županija, gradova i općina u Republici Hrvatskoj (Narodne novine 10/97)” baš svaki put kad blagoponizno kažu da 15 godina nema pomaka u graničnim odnosima dvije “prijateljske zemlje”.
Za osnovni vtis o tem, kaj pravi hrvaški glas ljudstva, pa zadostuje pogled pod dva članka iz Jutarnjega lista.








Odlično napisano.
In kaj je pravzaprav Rupel naredil narobe?
Rupel hrvašim medijem očita, da pod vplivom hrvaške oblasti tendenciozno pišejo o Sloveniji; v osrednjem slovenskem dnevniku pa on osebno komentira slovensko zunanjo politiko, da je ne bi (novinarji? bralci?) razumeli napačno.