Kako si minister Ivan Žagar zamišlja ‘pokrajinizacijo’ Slovenije
vojko, sreda, 14. marec 2007
Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR) je v ponedeljek poslanskim skupinam ter združenju in skupnosti občin Slovenije poslala sveženj predlogov osnutkov zakonov o pokrajinah. Minister Ivan Žagar pričakuje, da mu bodo naslovniki odgovorili že do prihodnjega petka, torej 23. marca. Čas za ti. javno razpravo pred uskladitvijo dokončnih osnutkov zakonskih besedil na vladi je torej odmerjen celo bistveno skromneje kot, denimo, za ‘protikadilski zakon’.
Dovoljujem si rahel dvom, da bo postavljeni rok zdržal, kajti v razposlanem svežnju oziroma spremnem dopisu je nekaj pomembnih sprememb v že znanih osnutkih, predvsem pa povsem nov delovni osnutek zakona o ustanovitvi pokrajin, ki določa meje in sedeže pokrajin. Malce daljši navedek se splača skrbno prebrati.
V okviru postopka za določitev območij, imen in sedežev pokrajin bo vlada sprejela predlog območij, imen in sedežev pokrajin in jih objavila v vsaj treh tiskanih medijih, ki so dostopni na območju cele države. S tem se bo pričela najširša razprava o območjih pokrajin. Občine bodo oblikovale mnenja k predlogu, ki jih mora vlada obravnavati, na tej podlagi oblikovati predlog zakona o ustanovitvi pokrajin, ki ga skupaj s stališči do mnenj občin o predlogu zakona pošlje državnemu zboru v sprejem. Predlog zakona o ustanovitvi pokrajin Državni zbor Republike Slovenije (v skladu s poslovnikom, ki ureja sprejetje zakona, ki vsebuje določbe, s katerimi se neposredno posega v položaj in pravice občin), ponovno posreduje v mnenje občinam. Če občina, ki leži ob meji predlagane pokrajine s sosednjo pokrajino, s predlogom ne soglaša, lahko državni zbor razpiše referendum, s katerim se ugotovi volja prebivalcev te občine. Referendum je mogoč samo v primeru, če vključitev občine v drugo pokrajino ne bi pomembno vplivala na predlagana območja pokrajin. Ob upoštevanju referendumskih izidov pa vlada posreduje dokončni predlog zakona o ustanovitvi pokrajin v sprejem državnemu zboru, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
Če prav razumem, si SVLR postopek ‘razmejevanja’ Slovenije zamišlja nekako takole: vlada sprejme predlog, ga objavi, da občinam 60 dni za pripombe, nato vlada sprejme dokončen predlog zakona, ki ga pošlje v državni zbor, od tam gre ponovno v občine, pa nazaj v državni zbor in od tam morebiti na referendum(e), pa spet v državni zbor in nazadnje mora dobiti ustavno večino.
Ne vem zakaj, a nekako dvomim, da se bo prenos pristojnosti na pokrajine začel s 1. januarjem 2008, celo s 1. januarjem 2010 ne, ko bi moral biti ves postopek prenosa že končan. Se morda še spomnite, kako se je končala zgodba o registrskih tablicah; tista namreč, po katerih naj bi ukinili ‘lokalne’ oznake in grbe na njih?
In četudi pustim lokalpatriotizme, katerih ponovni izbruh je zanesljiv, ob strani; marsikaj v svežnju ‘pokrajinske’ zakonodaje niti na vladni oziroma medministrski ravni ni usklajeno. Denimo glede pristojnosti, o katerih ima ministrstvo za javno upravo precej drugačno mnenje od SVLR. Tudi ministrstvo za finance bo glede predlaganega načina financiranja pokrajin imelo veliko pripomb. In tako dalje, na decentralizacijo države in lokalno samoupravo se bolj ali manj vsak spozna, predvsem pa se v tej točki križa toliko interesov, da ne bi bilo čudno, če bi se ‘javna razprava’ zavlekla v volilno leto.
Objavljeno pod slovenija |
|
|







Kakor se spomnim, pred nekaj meseci, ko je vlada začela “oblikovati” pokrajine, kako burno so se odzivali lokalni veljaki s pripombami v slogu: ne more biti to mesto središče, to mora biti, ker… Ne gre tudi pozabiti na župane, ki sedijo v državnem zboru.
Ja, tega zakona še dolgo ne bo, če bo vlada občine spraševala dva krat, najprej jih ona sprašuje za mnenja in pripombe, potem, ko bo zakon že sprejet, pa še državni zbor in kdor ne bo zadovoljen, bo lahko odločal na referendumu. Sveže sprejet zakon bodo torej že takoj spreminjali, če bodo referendumi po posameznih krajih pozitivni. Ne samo, da je zadeva zapletena in nelogična, bo tudi draga. Ocene stroškov vlada verjetno ni navedla. Raje ne.
Predragi moji “regionalci” (no, saj to smo vsi, mar ne?! Me je enkrat na to opozoril Janez Sustersic, ljubljanski regionalec…); Darja tvoja opomba glede razlicnih mnenj znotraj koalicije je na mestu, vendar moras vedeti, da ta koalicija “misli resno” tudi na tem podrocju in bo zadevo spravila skozi. Kaj to pomeni: na koncu bomo pokrajine - z ali brez pristojnosti - imeli in to bo politicni(!) uspeh, s katerim se bo dalo pohvaliti. Ce grem nekoliko v zgodovino same razprave organiziranja pokrajin, naj povem, da (so) se v Sloveniji s tem ukvarjali predvsem geografi, mogoce sociologi, le ekonomistov nas niso nikoli kaj prevec spustili zraven.
Se se spominjam, kako smo za casa prejsnje vlade hodili naokrog pri Bohincu, njegovi takratni drzavni sekretarki za ta vprasanja in se kom, z enim boljsih ljudi, strokovnjakov s tega podrocja, svicarskih profesorjem dr. Brunom S. Freyem. Kako smo s strani takratne Agencije RS za regionalni razvoj (ki je bila prikljucena SVLR) takratnemu MJU posredovali projektno nalogo na temo “Ekonomska upravicenost pokrajin/regij”. Vendar od vsega skupaj ni bilo nic in ocitno je ustanovitev pokrajin, predvsem, politicni in ne tudi strokovni projekt. Kar, naj poudarim, je pac dejstvo in nic hudega, kajti za pospeseni razvoj odrocnih regij je to v redu, pa tudi dokazano uporaben instrument, da se Ljubljana prehitro ne zadusi v hitrosti svojega razvoja. In tudi: Slovenija je relativno bogata drzava in si kaj taksnega (torej ta strosek) lahko privosci! Vendar pa je kljucno tukaj, kaksne bodo pristojnosti pokrajin na podrocju razvoja in ali bodo pokrajine imele proracun s katerim bodo lahko upravljale in za katerega bodo pokrajinski politiki tudi odgovarjali.
Andrej, dobrodošle ugotovitve iz prve roke.
“na koncu bomo pokrajine - z ali brez pristojnosti - imeli in to bo politicni(!) uspeh, s katerim se bo dalo pohvaliti”
S tem si me spomnil na dogajanja v eni od najnovejših občin. Najprej so bili neznansko pametni, kaj da jim bo nova občina vse omogočila, zdaj, ko jo imajo, pa ne vedo, kaj bi z njo, predvsem pa so po nekaj mesecih pretendenti za stolčke med seboj že pošteno skregani.
Tja; glede “ugotovitev iz prve roke” samo toliko: po eni strani zelim biti cim bolj “political corect”, pac glede na mojo nekdanjo politicno funkcijo, do ustanove, ki mi je do pred kratkim “dajala kruh” - skratka, da sem cim bolj fer. Po drugi strani pa je moja “drzavljanska dolznost”, dolznost ramisljajocega davkoplacevalca, pomagati pri kreiranju nase skupne prihodnosti, mar ne…
No, (makro)ekonomsko (iz stalisca mojih liberalnih prijateljev) je najboljsa resitev, da pokrajin sploh ne rabimo; namrec, nasi makromodeli imajo ze sedaj tezave s podatki in zaznavanjem razvojnih sprememb in pripravljanjem usmeritev ekonomski politiki, saj je “ekonomija obsega” pri nas predvsem zgolj teoreticni pojem. Vendar pa ima ekonomska znanost vec “sol”, se tudi razvija, in tako te “novejse” sole (recimo nova ekonomska geografija, pristopi “mrezenja”, pa se kaj) bolj prisegajo na “mehke” vsebine in na decentraliziran in dekoncentriran razvoj tudi manjsih drzav, kot je recimo Slovenija. Na dolgi rok, naj bi bilo to cenejse, saj je kreiranje in izvajanje razvoja blize tistim, ki ta razvoj tudi najbolj potrebujejo.
“Izziv”, s katerim se tukaj spoprijemata tako znanost kot tudi, potem, politika pa je, kako najbolje organizirati to “kreiranje in izvajanje razvoja”, da bo tudi razvojno ucinkovito in, da ne bo slo zgolj za odpiranje novih delovnih mest v pokrajinskih institucijah in za dodatno obremenjevanje proracuna. Katerega le proracuna?! Vsekakor drzavnega in ne pokrajinskega, si predstavljajo bodoci pokrajinski funkcionarji in funkcionarke, mar ne?!
Andrej, “iz prve roke” je bilo mišljeno pozitivno in dobrodošlo. Veš, kaj se je dogajalo in se dogaja v praksi in kaj pravi teorija.
Kdor je vsaj na hitro preletel paket pokrajinskih zakonov, si lahko misli, da se bo zgodilo točno to, razvnel se bo spopad za udobne službe v pokrajinskih oblastno-samoupravnih institucijah.
Tja, tudi ta spopad, ki le naj pride, se mi ne zdi kot nekaj slabega; in zato moramo delati na tem, da bodo “pravila” tega spopada cim prej spravljena na papir in prediskutirana z “zainteresirano javnostjo”.
rock-mx in andrej se strinjam.
Zgodba ima še eno dimenzijo. Pokrajin je občutno preveč, da bi bile sposobne učinkovitega razvojnega delovanja. Manjka intelektualnih potencialov in politične moči. Mi imamo resne težave narediti spodoben program in ga implementirati na državni, kaj šele na ravni 13 pokrajine… Zaenkrat to hočejo skriti z domislico, da bo pač razlika med pokrajinami in regijami za razvojno politiko, vendar je ta precej bosa. Kmečka logika pravi, da bi jih moralo biti bistveno manj in gremo v smeri proti škofijam, pa naj se to sliše še tako konzervativno, politično nevarno (rapalska meja). Zame je ves projekt, takih političnih pokrajin, izraz ravni modrosti celotnega političnega sistema in če ga upravljajo župani, smo pri tem predlogu, ki dejansko ne bo prinesel drugega kot vmesno birokracijo in dražjo državo….
Festival SDS, september 2006, Izola, slavnostni govor predsednika Janeza Janše: Med glavnimi cilji slovenskega razvoja je po premierovih besedah tudi dodelana regionalna politika; zmagovalci oktobrskih lokalnih volitev bodo “prevzeli veliko in enkratno odgovornost” za oblikovanje regij v državi.
Iz Dnevnika: “Mesti Ravne in Slovenj Gradec sta začeli tekmo za sedež pokrajine že takrat, ko še ni bilo jasno, ali bo Koroška sploh dobila status pokrajine. V predlogu pokrajinskega zakona je zdaj kot sedež naveden Slovenj Gradec. Ravenčani bodo na vladno službo za lokalno samoupravo do 23. marca poslali utemeljitve, s katerimi hočejo doseči spremembo.”
Ja, bumerang, in cisto realno se zna zgoditi, da bodo tudi Prleki poslali kak podoben predlog, da naj bo sedez bodoce pomurske pokrajine v Ljutomeru in ne v Murski Soboti…
Tako pravijo v Zagorju (vir Dnevnik): Zagorski občinski svetniki so na minuli seji enotno podprli stališče, da predlagana ustanovitev zasavske pokrajine, v katero bi bile vključene le občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje, ni v interesu njihove občine in prebivalcev. Takšna pokrajina ne bi bila primerljiva z drugimi, in sicer ne po številu prebivalcev in ne po velikosti ter geografski zaokroženosti. Menijo, da bi bilo bolj smotrno ustanoviti širšo regijo, ki bi vključevala še Radeče, Šmartno, Litijo in celo Lukovico ter Moravče.
Dokler ne bomo imeli za normalno preživetje (nižji razred je ogledalo družbe ki dirigira) ni nobenega razumskega smisla za uvedbo nobene pokrajine.
Ni denarja, zdaj bomo pa plačevali uradnike.
In potem bo še manj denarja, ker delo uradnikov je kar dober standard in v ničemer ne bo pripomoglo do lepšega danes in jutri.
Pokrajine lahko počakajo tudi deset let.
V naši družbi imamo ogromno problemov,
vsi pa hlepijo tisti od zgoraj po denarju in položaju,
zaradi takih pa ne bom obkroževala glede pokrajin.