Še šestnajsti remi v klasičnem, 77. obračunu na Nou Campu. Tokrat se je izvlekla Barcelona, saj je Real trikrat vodil. Dvakrat van Nistelrooy, enkrat Sergio Ramos, na drugi strani trikrat Messi. Fabio Capello torej ostaja na klopi Reala, kljub izpadu iz Lige prvakov?

Naj razčistimo: sovražim Real Madrid! V ilustracijo moji precej pestri osebni zbirki nogometnih dresov ni prostora le za dva: Real in nemško reprezentanco (srce se mi še vedno trga od štirih žog v Ivkovićevi mreži). V Realu sem vedno videl vsestransko (začenši s sodniki) privilegiran klub in ni ga bilo lepšega, kot uživati v porazih igralcev v belem na Tenerifih v zadnjem kolu, ki so naslov prinesli Barceloni, Franco pa se je obračal v grobu.

Kljub temu sem vedno močan Real dojemal kot nujno zlo: brez njega ni užitka v zmagah Athletica iz Bilbaoa (moj najljubši pirenejski klub poleg Porta) in opazovanju množice visoko vihrajočih katalonskih zastav na Camp Nouu. To je približno tako kot z (nekdanjo) Olimpijo: navijači ostalih slo-klubov smo ji želeli vse najslabše, a smo po njeni smrti ugotovili, da je liga brez nje strašansko dolgočasna. Face it, kdo pa bo šel na štadione gledat Črnuče (oz. po novem Interblock)!? In ravno zato bi tudi v Španiji rekli, da j***š prvenstvo, v katerem je Getafe, ekipa z cca. dvajsetkrat manjšim proračunom za igralce, povsem enakovredna (vraga, boljša!!) Realu na Bernabeuu. Bernd Schuster gor ali dol!

Tudi zato se mi je Real v sredo smilil. Tako nemočen ni bil že iz prvenstvenih tekem v času Juupa Heynkesa, ki se je v drugem delu sezone (Peđa Mijatović forever) čudežno izvlekel z naslovom evropskega prvaka. Reala tako ni med osmimi najbojšimi evropskimi ekipami, v Primeri Division je šest točk daleč od Seville, Cope del Rey pa nihče (OK, razen Zaragoze) ne jemlje pretirano resno. Vse kaže, da bo Real vstopil v rekordno, četrto leto brez lovorike. Zakaj? Iz izgubljene tekme v Ligi prvakov bom skušal izpeljati pet vzrokov:

1. BREME PRIČAKOVANJ SPEKTAKULARNE IGRE; navijači so razočarani nad Realom, ker ne igra “vesoljskega nogometa”. Hm, a ni protislovno pričakovati vesoljskega (galaktičnega) nogometa po tem, ko se znebiš vseh vesoljcev!? Kakorkoli, za Realovce bi bilo vse veliko lažje, če bi se sprijaznili, da od spektakla ne bo nič. Capello in spektakel sta protipomenki. Pričakovati igralski preporod Reala od človeka, ki je v prvi domači tekmi proti Villarealu, ki ga je predtem v Intertotu nažgal Maribor, postavil formacijo 4-2-3-1 z eno (!) špico in dvema defenzivnima vezistoma, ki sta sposobna zadeti le ob prekinitvah (Diarra) ali ko golmanu pade žoga iz rok (Emerson proti Werderju) je približno tako, kot (po Cruyffovsko) misliti, da je Robert Prosinečki hiter in dinamičen igralec za levo krilo.

2. ZGREŠENA SELEKCIJA; v Realu je promet (arrivals/departures) letos še večji kot v Union Olimpiji. Cappelo (si) je pripeljal Emersona, Diarro, Van Nistelrooya, Gaga, Higuana in Cassana, Reyesa itd., se znebil Ronalda, Beckhama in ostale odvečne “prtljage. Učinek: zmedena selekcija brez repa in glave (dokaz za to je celosezonska zmedenost Cannavara), brez vodje (Sergio Ramos!? Come on!), celo tehnično limitirana (igralci, ki delajo razliko - Cassano, Robinho, Reyes - so večinoma na klopi, Ruud nikoli - to je spoznal tudi Sir Alex - ni dobro funkcioniral kot edina špica), brez idej (vse akcije so šle prek zadnjega galaktika Raula)… Kako drugače pojasniti popoln “prepih” v zadnji liniji moštva, čeprav ima to pred sabo le obrambne “krampače” na sredini, ne pa “balerine”. Aja, Roberto Carlos: on je definitivno passe - ker očitno z glavo ni več pri (taktični) stvari (se kdo spomni famoznega zategovanja ščitnika proti Franciji!?), ampak uživa v nogometu v 30-tih in pobira še zadnje milijone … Pričakujem skorajšnji transfer v Betis ali Corinthians.

3. TRENER; OK, Cappelo je car, a zdi se, da je v sodobnem “Mourinhovskem” ali “Spalletijevskem” nogometu, ki teži k fizičnemu nadigravanju (vsi igralci znajo igrati vse) malo izgubil. V Juventusu so mu (dokazano) pomagali sodniki, v Realu pa izgublja ugled najboljšega ustvarjalca moštva na svetu. Saj vemo, kako je bilo ob njegovem prvem prihodu v Madrid 1996: moštvo je zgradil okrog Raula, okoli njega dodal nekaj domačih mačkov (Hierro, Amavisca itd.), pripeljal Seedorfa, Carlosa itd. in poharal. Vse skupaj je ponovil v Romi s Tottijem. V sezono 2006/07 razen konfliktov ni ustvaril še ničesar, v sredo smo videli, da izumira nekoč nepogrešljivi instinkt, s katerim je menjaval igralce. Robinho na igrišče v 72. minuti!? Konec mita o Donu Fabiu?

4. NI VODJE; Cappelo je vedno gradil moštvo na dveh osebah: problematičnem znalcu, ki je odločal tekme, in domačem (ne gre za etnijo, ampak staž v klubu) rutinerju, ki je znotraj moštva brzdal “znalčeve” izpade. V Milanu sta bila to Savičević in Baresi, v Realu 1996 Raul in Hierro, v Romi Totti (delno nato še Cassano) in Aldair, v Juventusu Del Piero (Ibrahimović) in Nedved. Kakšen bi lahko bil par v tej zasedbi, če recimo dvignemo roke nad neukrotljivimi Terronom (Cassanom)? Stavim na navezo Robinho-Raul. Kako bi to izgledalo v praksi? Iker na golu, v obrambi Cicinho, Cannavaro, neimenovana štoperska okrepitev in Ramos (da, fant zna igrati na boku); Sredina: Diarra nekoliko zadaj, nato pa desno Beckham, v sredini npr. Steven Gerrard, levo Robinho (to bi lahko igral, ker bi imel zadaj Ramosa), spredaj pa Ruud in Raul (levo)…

5. PRITISK OKOLJA; gre za neke vrste likvidnostne škarje (vsak “puf” pomeni večjo zadolžitev); torej: vsako leto razočaranj prinese večja pričakovanja in tako naprej krat štiri. V Madridu vsi (javnost, navijači, klubsko vodstvo) pričakujejo čudežni “revival” - tega ne bo. Realu zato tudi v naslednjih dveh letih prerokujem kri, solze in znoj. Nimajo namreč niti športne sreče: Van Bommel v 88. minuti (1st leg vs. Bayern) in Makaay v 10. sekundi “uzvrata”… Fortuna je Ottiju očitno vrnila za finale z Manchestrom 1999.

Objavljeno pod šport | | |