Kar nekaj je vzporednic med ‘demokratičnim osvobajanjem’ v nekdanji Jugoslaviji in ‘evropeizacijo’ Turčije zadnjih nekaj let.

Najprej prisotnost kulta osebnosti, v tem primeru očeta Turčije Kemala Atatürka. Atatürk je ustanovitelj republike in še danes jamstvo sekularne Turčije. Njegova slika visi v vsakem javnem prostoru (v nekaterih celo več), prikazan je v različnih uniformah in vedno opremljen z določeno mero seksapila (s tipičnimi ‘turškimi’ brki ali brez njih). Vsako leto izidejo novi koledarji in nalepke, ki poveličujejo boj izpred 84 let in kar nekaj je filmov, ki lahko gredo ob bok filmom, kakršna sta Neretva in Sutjeska.

Danes je lahko biti pameten in se usajati nad tem kultom osebnosti, za katerim stoji ena največjih armad v Evropi (ja, v Evropi, saj Turčija je del Evrope!), ki seveda tudi tukaj brani ‘tekovine revolucije’. Vendar moramo vedeti, da je izbira za ‘večjo demokratizacijo kar tako’ hkrati odločitev za možno prevlado navad, ki jih prej pripisujemo arabskemu kot evropskemu svetu. In to je dilema, s katero bo Turčija živela še nekaj let.

Dodaten paradoks se skriva v procesu vključevanjaTurčije v EU. Turčija, kakršna je sedaj, čeprav kao ne najbolj ‘demokratična’, je primer, kako je mogoče živeti z zmernimi islamisti in fundijem pristriči peruti, ko gredo predaleč. EU lahko na končni izid tega procesa (torej sekularna ali islamistična Turčija) bistveno vpliva tako, da nekoliko zmanjša stopnjo ‘vseobsegajoče arogance’ bruseljskih birokratov in spozna, da se da od Turčije veliko tudi naučiti. Šele potem, ko bodo Turki dobili občutek, da so enakovreden partner, bosta veselje (nad profiti EU firm) in sreča (EU politikov, ki lobirajo za te firme) prineslo ‘bratstvo in edinstvo’. Članstvo Turčije v EU bo še najbolj koristilo sami EU.

Se še spomnite Pankrtov, Lublanskih psov, poznej, Laibacha, NSK in vsega, kar se je svoje čase oblačilo v črno. Turškim študentom vsake toliko časa prekipi in poleg sindikatov predstavljajo redne organizatorje pouličnih demonstracij, zdaj pa so se protesta lotili na drugačen način.

Za kaj gre?

Turčija ima dokaj zaguljen sistem sprejemnih izpitov, skozi katerega gre vsako leto kakšnih 1,5 milijona študija željnih mladink in mladincev. Opravljen sprejemni izpit zagotavlja študijsko mesto in kasneje možnost zaposlitve. Ker dobi v povprečju študijsko mesto le vsak četrti kandidat, se turška mladina na ta dan D pripravlja že v času srednje šole, na ta račun služijo zasebne šole in drugi ponudniki tovrstnih storitev. Pritisk je za marsikoga nevzdržen in še danes sem hvaležen tovarišu Titu in njegovim soborcem, da mi ta križ ni bil naložen na široka prekmurska ramena.

Glasbena skupina Deli Grubu (Norci) je sedaj izdala pesem, ki sporoča:

Letos sem se trudil,
da si rešim življenje,
sem se učil dan in noč,
da naredim sprejemca,
in kaj se je s tem spremenilo?
Moja prihodnost je postala še bolj nedoločena.
Povem vam:
Jebem vaš sistem sprejemcev!
Uradniki – zaletite se mi v rit!
(Sprejemni) izpiti naj vam ostanejo zariti v ritih!
Uradniki – zaletite se mi v rit!
 

Nekako tako …

Komad je postal hit in ventil za sproščanje, vendar so ‘pristojni’ zadevo poslali v presojo državnemu tožilstvu, ki že ‘ugotavlja, ali so podane okoliščine za …’ Če so avtorji prestopili ‘meje umetniške svobode’, jim grozi zaporna kazen do poldrugega leta.

Se zgodovina ponavlja na drugih geografskih širinah in dolžinah?! Punk v Turčiji kot znanilec ‘novih časov’?! Disidenti, politični in še bolj umetniški, kot gonilo napredka - nekoč v SFRJ, danes v Turčiji?!

Turčija mora, tudi zaradi jugo-izkušnje, čimprej v EU!

Objavljeno pod svet | | |