Obnovljivi viri energije in izpusti toplogrednih plinov sta temi, okoli katerih se v tem tednu največ govori v Bruslju. Jutri in v petek bosta to glavni temi zasedanja voditeljev držav članic. Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je napovedal, da bodo tokrat sprejemali res zgodovinske odločitve. Odločali bodo, kako se bodo Evropejci dolgoročno oskrbovali z energijo in v kakšnem okolju bodo živeli naši zanamci.

Odločali bodo, ali bo treba na ravni EU do leta 2020 obvezno v porabi energentov zagotoviti 20 odstotkov obnovljivih virov energije (veter, voda, biomasa, geotermična energija, sonce…) ali bo ta cilj prostovoljen. Po domače je vprašanje, ali bo obvezno treba porabo nafte, zemeljskega plina in jedrske energije omejiti na največ 80 odstotkov ali ne. Ob tem seveda politiki ne znajo najti pametnega odgovora, kakšen smisel sploh ima sprejemati nezavezujoče sklepe, sezname želja.

Nemška kanclerka Angela Merkel, ki bo zasedanju predsedovala, namerava vztrajati pri pri sklepu, da bo ta cilj obvezujoč. Že na tem vrhu potrebuje močne sklepe, saj ne more računati, da bo junija predsedovanje končala s kakšnim oprijemljivejšim dogovorom o evropski ustavni pogodbi.

Članice, ki bi rade ostale zgolj pri seznamu želja so predvsem Italija, Španija in Poljska. Četudi bo Merklovi uspelo omahljivce pregovoriti k potrditvi zavezujočih sklepov, to še zdaleč ne pomeni, da bodo uresničeni. Članice se bodo morale potem dogovoriti, koliko bo katera k temu prispevala oziroma za porazdelitev bremen. Prav merila za izvajanje lepo zvenečih sklepov so že nič koliko krat bila razlog, da so politiki sklepe tik pred zdajci popravljali, podaljševali čas za uresničitev. Nemci priznavajo, da bodo pogajanja o teh merilih dolga in naporna, kar ni nič novega, takoj dodajo, saj so bila tudi merila za uveljavitev Kjotskega protokola sprejeta tik pred zdajci.

K omejevanju izpustov toplogrednih plinov nameravajo v Bruslju poleg članic EU pritegniti tudi druge industrijske države, zlasti ZDA, Kitajsko in Indijo. Evropska komisija je pripravila predlog, da bi morale EU in te države skleniti sporazum, da bodo do leta 2020 te izpuste, ki so glavni povzročitelj segrevanja ozračja, zmanjšale za 30 odstotkov. Če neevropske države tega sporazuma ne bodo hotele sprejeti, bo EU sama svoje izpuste zmanjšala za 20 odstotkov, piše v predlogu sklepov, o katerih bodo odločali voditelji EU v prihodnjih dveh dneh. Omahljivce bo Merklova v tem primeru skušala med drugim prepričati z besedami, naj si skušajo predstavljati, kaj bi prinesel padec temperature za 4 do 5 stopinj Celzija namesto dvig, ki nam grozi, če človeštvo izpustov ne bo zmanjšalo. Odgovor je: dobršen del Evrope bi prekrili ledeniki, dobili bi novo ledeno dobo.

Tudi pri izpustih, ki nastajajo v glavnem z izgorevanjem nafte, premoga in zemeljskega plina, se bo glavni spopad med državami šele začel, ko bodo morale določiti merila za porazdelitev bremena. Največje omejitve čakajo energetiko in transport. Spet je vprašanje, koliko manj premoga, nafte in zemeljskega plina bo morala pokuriti katera članica, da bo končni rezultat leta 2020 na globalni ravni za 30 odstotkov oziroma na ravni EU za 20 odstotkov manjši od izhodiščne ravni leta 1986 oziroma 1990, ki je bila dogovorjena s Kjotskim protokolom. Angela Merkel bo voditelje ZDA in drugih razvitih držav junija na vrhu G8 skušala prepričati naj potrdijo sklep o zmanjšanju izpustov za 30 odstotkov.

Slovenija je vseskozi med članicami EU, ki se strinjajo, da morata biti oba cilja zavezujoča. Oblast trdi, da ju bo lahko uresničila. Gospodarski minister Andrej Vizjak ob tem ne pozabi opozoriti, da brez jedrske energije ne bo šlo. Tako posredno napoveduje gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne. Ta odločitev je povsem prepuščena Ljubljani, saj se je Bruselj zaradi prevelikih razlik odločil, da si članice lahko same izberejo mešanico energetskih virov.

Objavljeno pod gospodarstvo, svet | | |