Katerim učencem, dijakom in študentom naj pomaga družba? Pametnim in pridnim, ki bodo poskrbeli, da bomo lahko tudi mi, ki smo zdaj v najboljših letih, če nam bo sreča mila, enkrat prilezli do spodobne penzije. Kako pa naj družba ugotovi, katere mladenke in mladeniči so pametni in pridni? Na tako zapleteno vprašanje seveda ne znam pametno odgovoriti.

Na srečo pa tovrstnih težav nima država, sicer bi Zoisove štipendije, ki jih država namenja pridni in/ali pametni šolajoči se mladini, ostale narazdeljene. Kar bi bilo škoda. Je pa že bolj pametno, da te zneske, ki niso prav visoki, nekako razdelijo med otroke. Revnim učencem pomagajo bolj, bogatim manj. Sicer pa Zoisova štipendija ni socialna pomoč, temveč vzpodbuda pridnim in/ali pametnim, ki naj bi na ta način spoznali, da se splača biti pridnejši in/ali pametnejši od ostalih.

Za pridne in/ali pametne veljajo samo šolarji, ki imajo odlične ocene. S trojkami in štiricami nisi dovolj priden, še manj pa dovolj pameten za Zoisovo štipendijo. Nabor torej vršijo učitelji med odličnjaki, teh pa je preveč, da bi državno štipendijo dobili samo zaradi tega, ker so visoko ocenjeni. Testi, ki jih učenci opravijo, so za učitelje, socialne delavce in državo kronski dokaz za njihovo pametnost in/ali pridnost.

Ne nameravam se posmehovati državnim uslužbencem, ki ne morejo vedeti in tudi nikoli ne bodo vedeli, kdo so v resnici tisti najpametnejši, ki bi si zaslužili to štipendijo. V slabo voljo me je spravilo obvestilo šolskih sindikalistov, ki so čutili potrebo, da javno izrazijo zadovoljstvo nad odločitvijo socialnih partnerjev, ki na ekonomsko-socialnem svetu niso podprli zakona o štipendiranju, ker uvaja cenzus kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije. Po njihovem mnenju mora štipendija za izjemne dosežke ostati nagrada in stimulacija vseh tistih, ki dosegajo nadpovprečne rezultate, kajti če bi zaradi uvedbe cenzusa brez štipendije ostal kateri koli nadarjeni otrok, bi s tem “preprosto sporočali, da nadarjenost in znanje le nista tako pomembna, kot se to rado in pogosto poudarja,” so zapisali.

Hej! Kakor da otroci ne živijo tu med nami. Kakor da doma, pri sosedih ali prijateljih in znancih sami ne vidijo, da nadarjenost in znanje nista vselej dovolj za dostojno preživetje. Kakor da ne vidijo vseh nezaposlenih, ki bi, oboroženi tako z znanjem kot z nadarjenostjo, radi delali, pa ne morejo. Ker niso iznajdljivi, prilagodljivi, kompromisarski ali kar koli je že potrebno. In kakor da ne slišijo svojih “sposobnih” sošolcev, ki so dobili Zoisovo štipendijo, ki se hvalijo, da so se prijavili pri babici v Kamniku, čeprav ne živijo pri njej, samo da jim država plačuje več denarja za prevoz v šolo.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |